Pri nas doma se ne pogovarjamo

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Pri nas doma se ne pogovarjamo

Deček, najstnik, že dlje časa izraža stisko. Z vedenjem opozarja nase. Pika se s šestilom, pove, da mu ni do življenja, eksperimentira s cigaretami. Pri pouku imajo učitelji pogosto občutek, da je odsoten, da se mu nič ne da.

V pogovoru pove, da se doma ne razumejo. Da se starša pogosto kregata, mamo večkrat vidi objokano. Najraje je v sobi, posluša glasbo, brska po telefonu. Nima občutka, da bi ga imel kdo rad, da bi bil komu pomemben. Večkrat je na različne načine že klical na pomoč.

Na pogovor sem povabila mamo in očeta. Deček je bil z mano, ko sta prišla v pisarno. Prišla sta ne da bi ga pozdravila, pogledala, zanju neverbalno in verbalno ni obstajal. Staršema sem opisala, kako dečka vidim jaz in kako se deček počuti. Mama me prekine: »Ne bo res. Mi se zelo veliko pogovarjamo. Včeraj si mi celo pot domov v avtu pripovedoval, kaj se je s tvojim sošolcem dogajalo v šoli. In jaz sem ti povedala, da sem vesela, da tako razmišljaš in dala nasvete kako naprej.« Mama je govorila in govorila, oče jo je nemo poslušal. Dečku so tekel solze po licu. Mama pa je še naprej govorila o tem, da se oni doma pogovarjajo.

Mamo sem prekinila in ponovila, da deček ni slišan. Da ona govori, vendar neprestano izhaja iz sebe, ne posluša, ne dopušča možnosti, da se počuti spregledan. V svoji veliki ljubezni do sina in v želji, da bi bilo doma vse v redu, da bi poskrbela za to, da bi bil sin srečen, ga enostavno ni slišala. Nehote ga je spregledala. Na vse moje besede je mama odgovorila še z daljšim monologom. Vsekakor se je doma nekaj dogajalo. Fant ni bil slišan, imel je prav, da ga nihče ne opazi.

Sprejemanje čustev drugih, je temelj učinkovite komunikacije. Ne vedenja, čustev.
»Vidim, da si žalosten. Kaj se je zgodilo? Kako se počutiš? Kako ti lahko pomagam?« in poslušanje, poslušanje. Ne predvidevanje, ne odgovarjanje, ne sklepanje. Poslušanje. Čakanje na odgovor. In potem sprejemanje tega odgovora. S tem lahko začnemo že zelo zgodaj.

Dovolimo, da nam otroci dajo ogledalo. Pogosto nam ob tem ne bo prijetno. Pogosto bomo dobili občutek, da smo najslabši starš na svetu. Pogosto se nam bo zdelo, da nič ne naredimo prav. Pogosto se bo zdelo, da se trudimo zaman. A le na ta način postanemo ne popoln starš – nikakor ne. Postanemo starš, kakršnega otrok potrebuje.

Pa še to …
Deček si je želel ukvarjati s športom. Poizkušal je z enim, pa drugim, … Mama je zaključila, da ni resen in da ni za šport. To, da deček ni resen je posplošila na vsa področja njegovega življenja, to, da do sedaj ni vztrajal v nobenem od športov pa je izenačil z njegovo “nespretnostjo za vse športne aktivnosti”. Dobil je sporočilo, ki je naslovljeno na osebnost.

V resnici si je deček želel »športati«, želel si je kolesariti z očetom, pa je bil tudi tu zavrnjen. Ker je prepočasen. Ne izhajajmo iz naših predstav o tem, kaj bi otrok moral početi, kako in s kakšnim namenom. Prisluhnimo otroku, kaj on želi početi, v čem on uživa, kje on vidi smisel v določenih aktivnostih.

Psihosomatika pri dečku kličeta po pomoči, njegovo vedenje kliče po pomoči, vendar potrebujeta pomoč najprej starša. Naučiti se morata otroka začutiti, slišati in ga predvsem sprejeti. Takega kot je. Ne takega, kot bi si morda želela da je. Ker je tak kot je dovolj.

Neva in Kim Pletikos

Neva Strel Pletikos
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor