Mamice pišejo: postala sem mama
Foto: pixabay.com
Moja zgodba. Moj začetek v materinstvo. Želim spregovoriti. In biti slišana. Ne deležna zgolj zamaha z roko in besed “saj bo”, ampak deležna razumevanja in objema.
Pred 8 meseci sem postala mamica … čez noč. Mislila sem, da sem pripravljena na novo vlogo. Verjela, da je 9 mesecev nosečnosti dovolj, da se seznaniš z vsem, kar rabiš vedet. Pa ni tako. In tega ti nihče ne pove. Ne upajo oziroma nočejo ti kvariti iskrice v očeh. Samo govorijo ti, da uživaj, dokler si noseča. In ravno teh nasvetov ženska ne potrebuje. Ker potem misliš, da ti dojenček res vzame svobodo, mirnost, lahkotnost in brezskrbnost. Vse to je res.
Ampak dojenček te tudi nauči biti mama, poslušati sebe, delati na sebi, da bi bila vsak naslednji dan boljša kot včeraj in vsakič bolj ljubeča, polna zanosa in moči, da zmoreš. Ker si pač mama. In svojemu dojenčku želiš biti popolna mama, čeprav dojenček ne potrebuje popolne mame. To se še vedno učim. Dojenček potrebuje samo skrbno, mirno, navihano in sočutno mamico.
Ampak pridejo tudi težki trenutki materinstva, ki ti sedejo na dušo, o katerih pa marsikatera mamica ne upa spregovoriti. Nekatere jih nimajo in te mamice občudujem. Jaz pa si upam spregovoriti. Jaz sem v skupini tistih, ko mi je prihod dojenčka obrnil svet na glavo. Ko sem občutila stiske nemoči in jokala. Se opirala na partnerja in svojo mamo ter jokala. Vsak dan se trudila izražati hvaležnost in vtisnit vase samo lepe trenutke. Še vedno to delam.
Ampak rada povem na glas, da je zame prehod v materinstvo težka in zahtevna vloga, polna odgovornosti in bremena. Nikoli prej nisem pomislila, koliko strahu bom doživljala zaradi svoje dojenčice. Po drugi strani pa si nisem znala predstavljati, da bom čutila toliko solzic sreče, ko se mi navihano zasmeji. In vsak večer po malem jokam. Ko podoživljam njene nasmehe, napredovanje in pogum. In to želim deliti z vami. Biti iskrena. Biti slišana. Povedati na glas, da je lepo biti mama a hkrati naporno. Da te nihče ne opozori.
Ampak v spominu mi je ostala misel “Miška je želela biti najpogumnejša žival v gozdu. Manj ji je to uspevalo, bolj se je važila!” In tako okolica pričakuje od mamic. Da nikoli ne priznajo poraza. Da nikoli ne izdajo svojih stisk. Ampak zakaj pa se ne bi ženske med sabo podpirale in si izlile dušo?
Mene je za to navdihnila posebna oseba, Ana Rozman, ki sem jo spoznala preko njene knjige “Prvo leto mama”. V tej knjigi sem se našla. Opisuje vse faze prvega leta, ko postajaš mama. Ta knjiga mi je pomagala in mi še vedno pomaga, ko potrebujem zagon, pomiritev in občutek, da nisem edina. To knjigo priporočam vsaki mamici ali bodoči mamici. Hvala, ker sem bila slišana.
Mamica Katja Kašnik Ogriz