Super mama?

Super mama?

Piše dr. Lucija ČEVNIK

»Mami, tega pa res ne bom oblekla! Saj veš, da jaz ne nosim hlač!«, je zgodaj zjutraj, prezgodaj, da bi človek sploh lahko zbrano mislil, protestno priletelo iz ust moje petletnice, ki je še v pižami stala pred vrati sobe in s skremženim obrazom pomahavala z novim kosom oblačila v roki. Čutila sem, kako mi dviguje pritisk. Že tako zamujam v službo, a sedaj se bomo ukvarjali pa še s cunjami?! Ni časa. Pozabim na vse svoje teorije o čutni vzgoji in že vzamem zalet, da napadem. Hitro in temeljito.

V hipu se zagledam, kako ponosno stojim na blagajni trgovine ugledne blagovne znamke in kot zgledna mati skrbim, da bo otrok kvalitetno in modno oblečen. Čeprav se zavedam, da otrok ne želi hoditi po svetu oblečen v hlače, si takrat mislim, jo bom že prepričala, vsaj ene hlače pa res rabi. Hlače so res čudovite, naravnih materialov, super barvne kombinacije in ne prav poceni. Bom že … in plačam.

V glavi sem takrat imela popolnoma drugačen scenarij. Kar se je to jutro odvijalo pred mojimi očmi, se nikakor ni ujemalo s »tekstom«, ki sem ga imela v mislih. Predstavljala sem si, kako otrok zleze iz postelje in na obešalniku zagleda prečudovite frajerske hlače in kar ne more skriti navdušenja nad njimi. Priteče mi v objem in mi v zahvalo pritisne lupčka. Jaz pa vsa srečna in ponosna, kako super mama sem.

Namesto tega, pa tole! Že hočem zakričati, naj takoj obleče, kar ima v rokah, pa o nehvaležnosti in o otrocih, ki nimajo kaj obleči in lačnih v Afriki, ko slučajno ugledam svojo podobo v ogledalu na nasprotni steni in se sama ustrašim hudobe, ki jo uzrem. Namesto moje idejne zasnove vloge dobrosrčne matere, ki skrbi za svojega otroka, da je ta primerno oblečen in urejen, sedaj stojim v filmski sceni, kjer igram hudobnico. Takrat se zavem, da sem sama skuhala nastalo situacijo – kljub temu, da res vem, kako zelo NOČE NIKOLI obleči hlač, sem jih vseeno kupila.

Bistvo problema ni v tem, da Vida noče obleči hlač, temveč v moji predstavi, kako bi moralo biti. Ni problematična njena zavrnitvena reakcija, temveč moj odziv nanjo. S tem, ko si je drznila zavrniti moja pričakovanja in predstavo, kako naj zadeve to jutro tečejo, sem čutila pravico, da jo za njeno »nesodelovanje« kaznujem.  V svoji glavi sem sestavila scenarij, za katerega moja hči nikoli ne bo dobra igralka.

Kaj ni prav tako? Se ne starši borimo prav za to, da vzgojimo otroke, ki vedo kaj hočejo, so samozavestni v svojih odločitvah in spoštujejo to, kar jim prija, jih navdušuje? Da znajo prisluhniti svojemu notranjemu jazu? Otrok se mora kdaj upreti. Vloga starša ni, da zlomi njegovo samozavest, temveč da ga spodbuja v razvijanju in spoznavanju lastnih interesov in opogumlja, da izrazi svoj pogled, četudi bo zanj kdaj deležen tudi kritik in nestrinjanja. Ne govorim o tem, da lahko otrok počne karkoli se mu zahoče, da moramo starši slepo slediti njegovi samovolji. Sploh ne. Govorim o dialogu v družini. Kadar lahko zadeve rešujemo s kompromisi, nihče ne potrebuje diktatorja – ne otroci in ne starši. Spoštovanje je temelj dobrih medosebnih odnosov. Sem spoštovala hčerko, ko sem plačala za kos oblačila za katerega sem dobro vedela, kako nesrečno se bo počutila v njem? Nisem. »K vragu, pa hlače!« rečem. »Obleci kar želiš in da si za minuto pri vhodnih vratih!« Ponosna nase, jo odpeljem v vrtec in … zamudim v službo.

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje. Za pogovorne terapije se lahko prijavite na lucija.cevnik@gmail.com

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik

Latest posts by Lucija Čevnik (see all)

Ocena:
[Skupaj: 10 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor