Če imate otroka radi, ga naučite hvaležnosti

Današnji otroci so nehvaležni! Imajo vse mogoče, dobijo vsako igračko, ki si jo zaželijo, pametne mobilne telefone že od prvega razreda osnovne šole dalje, ničesar se ne razveselijo več, niti “hvala” ne rečejo.

To je glavna stiska današnjih staršev. Gospodarstvo propada, zato pa imajo naši piščanci cele trgovine igrač doma. Kupimo jim novo stvar, pogledajo jo, poigrajo se in se je v rekordnem času naveličajo. So rekli hvala tistemu, ki jim jo je podaril? Verjetno da, čeprav so pred tem slišali tisto neprijetno vprašanje odgovorne odrasle osebe “kako se reče?”, po katerem se je obdarjenec le spomnil izdaviti “hvala”.

Vsi starši si želimo, da bi imeli otroci vse, kar si zaželijo in pogosto bomo zategnili pas pri kakšnih pomembnih stvareh, da bi lahko oni dobili tisto, kar želijo. S tem, ko dobijo vse, ustvarjamo okoli njih iluzorni svet, v katerem jim je vse na dosegu roke in kjer jim vedno nekdo priskrbi vse, kar si zaželijo. Otroštvo hitro mineva, vemo, da otroci hitro odrastejo. Pomanjkanje časa z njimi hočemo nadoknaditi z “malenkostmi” , kot so sladkarije, igračke in oblačila, to pa se potem še nadaljuje do višine plače, šolanja, ki traja dvakrat več kot fakulteta, do skrbi o tem, ali je naše pišče pri tridesetih in nekaj zajtrkovalo, kosilo in večerjalo. Ker ne more dobiti službe, ki bi ustrezala njegovim željam. Ker nobena plača ni zadostna, da bi lahko zadovoljil svoje potrebe tako, kot so mu jih zadovoljevali starši. Brez porabe lastne energije za dosego samostojnosti.

Spomnim se, da so mi pogosto govorili, naj uživam, dokler študiram in da je težko zaslužiti denar. Takrat tega nisem najbolje razumela. Zdaj vem, kaj to pomeni. Dokler sem bila študentka, sem veliko delala in v nekem obdobju tudi dobro služila. In potem je prišel čas za ustvarjanje družine. Izberi med – veliko denarja – nimaš zasebnega življenja ali malo denarja, s katerim ne pokrivaš niti osnovnih življenjskih potreb, zato pa imaš čas za družino. Zdaj vem, da mi je bilo kot študentki najlepše. Niso me mučile skrbi odraslih, bila sem samo nekogaršnji otrok. Nekateri pa kot da se z vsakim svojim atomom zavedajo, da jim je najlepše, dokler so samo nekogaršnji otroci in se ne trudijo, da bi se spravili z grbe staršev, ki so se sčasoma naveličali delati tisto, kar že celo življenje počnejo za svojega ljubljenčka. Upajo, da bodo otroci zanje skrbeli v starosti, da jim bodo prinesli kozarec vode in jih spremljali na stranišče, ko tega ne bodo več zmogli sami.

Še dobro, da smo še vedno taki ljudje, ki jim je družina sveta in skrbi za starše ne prepuščamo raznoraznim ustanovam, čeprav bo tudi nas zajel tisti trend, ko je skrb za starše samo breme in grobo vsiljena obveznost. Takšni posamezniki niso navajeni skrbeti za druge. Navadili so se, da so oni nekomu skrb. Starši so jih take naredili.

Moj sinček ima skoraj 16 mesecev in poleg rezke japonščine zna tudi nekaj naših besed: mama, tata, dedi, babi, jedu, gre in “vala”(hvala). Te zadnje se je naučil mimogrede. Prinese mi je daljinca od televizije, za katerega ve, da ga ne sme tikati. Da mi ga z nasmeškom, ker ve, da bo mama poljubila pametno glavo, potem mu vedno rečem “hvala”. Tako je tudi z vsemi drugimi stvarmi, ki mi jih prinese ali naredi. Tako tudi on izgovori nespretni “vala”, ko od nekoga nekaj dobi.

Od igračk je dobil grizalo, uporablja pa igračke, ki so ostale od prejšnjih otrok (bratranci, sestrične). Od vsega pa ima najraje plastenke, vrečke, plastične posode in pokrove, s katerimi lahko razbija. Ne kupujem mu vsega, za kar mislim, da bi koristilo njegovemu motoričnemu in umskemu razvoju, ker ga je Bog ustvaril popolnega. Razvija se povsem lepo tudi brez sodobnih pomagal. Pustim mu raziskovati, se zabavati z igračkami, ki nam odraslim niso niti malo zabavne. Njemu so take najbolj zanimive.

Ne. Ne bo dobil vsega, kar si bo zaželel. Ne bom mu kupila vsake stvari, na katero bo pokazal s prstom. Ne zato, ker bi bila sebična, ampak zato, ker ga imam rada. Ker ne želim, da bi postal nenasiten. Ker se mora naučiti, da v življenju ne bo vedno poleg mene, da bi mu naredila vse, kar bi mu padlo na pamet. Ne bom mu kuhala, ko bo imel trideset. Vsaj ne vsak dan v tednu. Naučila ga bom kuhati. Ne bom mu dajala denarja vsakič, ko bo vprašal. Naučila ga bom, kako si ga lahko zasluži.

Starši za neuspeh svojega otroka običajno krivijo družbo, ki ga je “povlekla”, da zapravlja čas, učitelje, ki nimajo razumevanja za njegovo nadarjenost in ki so obvezno prestrogi in zahtevajo nemogoče, niti za en trenutek pa ne pomislijo nase in tu poiščejo glavnega krivca za neuspeh svojega dragega otroka. Da, draga mama in tata, vidva sta ga naučila, da se v življenju vse dobi z lahkoto in da za vse njegove neumnosti obstaja opravičilo. Ker on je vajin otrok in je tako najboljši otrok na svetu. Ker sta želela najboljše zanj. Vidva sta odgovorna za svojega otroka. Ne družba in učitelji. Ko odraste, mu dovolite biti odrasel, čeprav bo vedno vajin otrok. Če ga nista naučila hvaležnosti in odgovornosti, ko je resnično bil še otrok, ga bo življenje, ko bo prišel čas, tega zagotovo naučilo. Vsaj drugega učitelja pustita, da opravi delo, kot je treba. Ker se lahko zgodi, da bo vajin dragi otrok zahteval od vaju kozarec vode tudi takrat, ko se bosta naslanjala na palico.

Tatjana Kuljača