Včeraj me je sin hotel ugrizniti
Včeraj zvečer sem ležala ob mlajšemu sinu. Odpravljali smo se spat in v posteljo pride starejši (5 letni sin). Vidi me, kako objemam bratca, me grdo pogleda, malo počaka, potem pa bliskovito švigne k meni in me skoraj ugrizne. Name je naslonil zobe, me hotel ugrizniti, a se je zadržal, čeprav me je zabolelo.
Piše Ana Bešter Bertoncelj
Lahko bi reagirala tako, da bi mu rekla: »Ja, kaj se pa greš! To se ne dela!« Morda bi lahko rekla celo: »Mulc, zdaj pa greš spat brez pravljice! Za kazen!« Priznam, da je bil en delček mene precej reaktiven in nič kaj ljubeč. Vseeno mi je uspelo, da sem rekla: »Vidim, da si jezen.« Odzrcalila sem njegovo čustveno vsebino, ki je prihajala do mene. Še vedno je gledal izpod čela in vihal nos ter imel roke prekrižane na prsih.
»Kaj pa je?« Sem ga vprašala čez nekaj trenutkov. Bil je tiho. Dala sem mu še malo časa. Potem je neprijazno rekel: »Samo od Dana si (od bratca). Nič nisi samo moja!!!« V tem trenutku sem zares začutila, kaj je tisto, kar ga boli. Tukaj se je tisti moj reaktivni del, ki prej še ni zmogel biti ljubeč, stopil in zmogla sem narediti tisto, kar vas skušam učiti oziroma vam pokazati. Odzrcalila sem njegovo hrepenenje: »Praviš, da nisem samo tvoja.« Naredila sem validacijo (osmišljanje njegovega pogleda): »Res je, da nisem več samo tvoja, ker imaš zdaj bratca.« Potem pa dodala še empatijo: »In si predstavljam, da ti je včasih zato hudo.« Pomigal je z glavo.
Kadar vam bo uspelo res videti, kaj otrok čuti, bo vedno pomigal z glavo. Potem pa sem ga še vprašala: »Kdaj pa boš vedel, da sem vseeno še kdaj samo tvoja?« Najprej je bil tiho, potem pa je rekel: »Ko boš samo z mano.« Malo sem razmislila potem pa predlagala: »Kaj ko bi jutri šla sama skupaj v knjižnico?« (vem, da ima to rad, lahko pa bi počakala, da sam predlaga, kaj bi delal) In je dodal: »Ja, potem pa še na tortico!« In oči so se mu zasvetile. Objela sem ga in mu rekla, da velja! Potem pa sem še rekla: »Drugič bi rada, če me boš pogrešal, da mi to poveš. Ne da me ugrizneš. Velja?« Pomigal je z glavo.
V tej situaciji je to postavljanje meje oziroma učenje. Prepričana sem, da je ta meja padla veliko bolj na plodna tla, kot prvi način, opisan zgoraj. Vem, da bo to še kdaj naredil, vendar samoregulacija in integracija, ki sta potrebni, da bo res izrazil svoje občutke, namesto da bo reagiral na podlagi tega, kar čuti, sta procesa, ki se ju naučimo z leti. Mnogo odraslih tega ne zmore in preveč je pričakovati, da bo to zmogel nekajletni otrok. Meni ne uspe vedno, da bi naredila to tako, kot sem opisala, vendar sem in tja mi. In kadar mi, s sinom poglobiva odnos in vedno dobim potrditev, da je to prava pot in da je zares pomembno, da vsaj kdaj zmoremo videti hrepenenje, ki se skriva za vedenjem otroka, ki nam ni všeč.
Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady
Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.
Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.
Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
- Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme - 6. 4. 2022
- Otopelost - 11. 11. 2021
- Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja - 6. 3. 2021