Kaj lahko naredim, ko postane moj otrok učno neuspešen?

Večina staršev se prej ali slej sreča z učno neuspešnostjo svojega otroka. Pri nekaterih se to zgodi  že v osnovni šoli, pri nekaterih v srednji šoli, pri nekaterih pa šele takrat, ko se začnejo študijska leta. Seveda obstajajo tudi tisti starši, ki tega ne doživijo nikoli.

Čemu lahko pripišemo ta neuspeh? Dejavnikov, ki na to vplivajo je seveda veliko, od sprememb v domačem okolju, odnosov z vrstniki, umskih sposobnosti otroka, razvoja otroka, morebitnih bolezni, … A danes bom pisala o učni neuspešnosti, ki jo povzroča pomanjkanje delovnih navad.

Predstavljajte si pametnega otroka, ki se razvija nekoliko hitreje od svojih sovrstnikov. Doma ima starše, ki spodbujajo njegov razvoj, saj se njegove nadarjenosti zavedajo. V prvih razredih Osnovne šole mu je dolgčas, saj hitro usvoji znanje. Kar naenkrat pride v 8. in 9. razred, pojavijo se prve slabe ocene, a ob pritisku staršev in prigovarjanju učiteljev, da so njegove sposobnosti vendarle višje, jih kaj kmalu popravi in se vpiše na želeno srednjo šolo.

Na srednji šoli pa pride prej ali slej do kolapsa. Zahteve so visoke. Zahtevajo se predvsem (bolj) sprotno delo, izkazan interes za učno snov, sodelovanje pri pouku in splošna razgledanost. Otrok dobi prvo slabo oceno. Drugo. Tretjo. Jih skuša popraviti. Dve popravi, a dobi še eno slabo oceno. Kar naenkrat učitelji nanj ne gledajo več kot na nadarjenega otroka. Kar naenkrat je med najslabšimi v razredu. Otrok seveda na začetku poskuša pridobiti dobre ocene, a kar nekako ne gre. Primerja se z vrstniki in si reče, jah verjetno so pametnejši od mene, saj ne delam ničesar drugače kot oni.

Naj še enkrat poudarim, da so ti otroci velikokrat v osnovi sposobni, radovedni, zanima jih veliko stvari, navadno imajo ob šoli še kup hobijev. Včasih pa se zgodi tudi, da ob neuspehu v šoli izgubijo tudi interes za druge stvari.

Ko otrok večkrat zapored doživi neuspeh, preoblikuje svoja prepričanja. Nisem pameten. To mi ne gre. Jaz tega ne morem. Ne znam ničesar. Matematika ni zame. Italijanščine pač nimam pojma. Šola je kar nekaj. Vsi učitelji so proti meni. Je kar je, nimam kaj. Poskusil sem že vse, ne gre.

Pri svojem individualnem delu s takimi učenci se držim petih korakov:

Prvi korak pri delu s takimi učenci je delo na njihovih prepričanjih. Osveščanje tega, zakaj je prišlo do slabih ocen. Osveščanje tega, da so do sedaj trud v šolsko delo vlagali na napačen način. In osveščanje tega, da lahko, če se odločijo in so pripravljeni spremeniti svoj način dela, dobijo dobre ocene.

Drugi korak je poskrbeti za to, da bo otrok čim prej izkusil uspeh. Ne boste verjeli, kako zelo ena sama dobra ocena motivira takega otroka. To naredimo s pomočjo naslednjega koraka.

Tretji korak je priprava načrta učenja. Nisem še srečala učenca, ki je bil učno neuspešen in bi načrt učenja že imel. Načrt je nujen za občutek nadzora, obvladovanja snovi pa tudi za spodbudo k učenju, saj imamo pregled nad vsem, kar smo že naredili in kar še bomo. V tem koraku se osredotočimo najprej na najbolj kritične ocene, več truda bo najprej potrebno vložiti v te predmete. Izmed teh poskušamo ugotoviti, pri katerem bo otrok najlažje pridobil dobro oceno in mu pri načrtovanju in organizaciji učenja tega predmeta nekoliko bolj pomagamo. K načrtu učenja sodi tudi priprava zapiskov, urejanje le-teh in razporejanje snovi po določenih dnevih. Za vsak dan naj ima otrok zapisano število strani, ki jih bo predelal.

Četrti korak je delo s starši, ki jim moramo razložiti pozitivne vplive njihove prisotnosti in nadzora na otrokovo delo. Otrok mora oblikovati navade, kar bo težko naredil popolnoma sam. Ne glede na njegovo starost v tem trenutku potrebuje nekoliko več nadzora (koliko je odvisno od njega), spodbude in izkazanega interesa za šolsko delo. Vsak dan! Največkrat zadostuje že vprašanje: »Si danes naredil vse, kar si si zadal?«. V tej fazi poskušam del nadzora nad otrokovimi opravljenimi obveznostmi prevzeti jaz, tako da se slišiva preko e-pošte, telefona, … Pošlje mi svoj tedenski načrt, ki ga pregledam in ob koncu tedna preverim, če se ga je držal.

Peti in zadnji korak s temi učenci redko dočakamo. To je učenje učnih strategij. Zakaj? Ker se ocene izboljšajo že brez tega, pridobijo samozavest in zato se učencem zdi, da pomoči ne potrebujejo več.

Koraki se seveda prepletajo, veliko je odvisno od otroka, ki mu mora biti celoten proces nudenja pomoči prilagojen. Pa vendar lahko rečem, da so se ti ukrepi do sedaj vedno izkazali za učinkovite. Že samo zaradi občutka podpore in na novo pridobljenega občutka nadzora nad situacijo, ki se je do sedaj zdela brezupna, mora priti do sprememb. Delo z učenci je zasnovano tako, da se v živo srečamo čim manjkrat. Predvsem zato, ker imajo pogosto na razpolago malo časa in ni smiselno, da ga porabijo še za neprestana srečanja. Je pa število srečanj seveda odvisno od vsakega otroka posebej. Nekaterim je dovolj, da se v živo srečamo samo enkrat, se pogovorimo, postavimo cilje in naredimo načrt, ki ga potem samo spremljam prek e-pošte, ter se potem srečujemo po potrebi. Z drugimi pa se že na začetku srečamo večkrat in se skupaj tudi učimo. Po prvem srečanju starš dobi zapisano mnenje o otrokovih težavah in ponudbo pomoči, ki bi bila po mojem mnenju zanj najbolj učinkovita.

Za vsa vprašanja sem vam na voljo v privatnih sporočilih ali pa na e-naslovu info@cor.si

Kim Pletikos, dipl. psihologinja in praktik psihoterapevtske smeri Transakcijska analiza, vsa leta študija tudi profesionalna športnica, zato sem morala svoj način učenja, da je bil kar se da učinkovit, dodelati do potankosti.

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor