Izkušnja učenja, ki jo dajemo otrokom
Ob branju literature o pospešenem učenju sem naletela na pomenljivo trditev: »Edino podjetje, kjer delo poteka skoraj tako kot pred 50 leti, je vaša najbližja šola.« Ko sem začela o tem razmišljati, sem ugotovila, da ni tako daleč od resnice. Namreč, že nekaj let opazujem (naš) šolski sistem ne samo kot zunanji opazovalec, ampak tudi kot »notranji« akter. Še bolj sem v šolsko dogajanje vpeta preko svojih otrok. In opažam, da se od takrat, ko sem sama obiskovala osnovno šolo, ni kaj dosti spremenilo. Razen nekaj »lepotnih popravkov« in nakupa moderne tehnološke opreme, delo, poučevanje in učenje ostajajo enaki. Kvečjemu gre na slabše, saj starši otrokom že na predmetni stopnji plačujejo inštrukcije, za katere se je naša generacija odločila šele nekje ob koncu srednje šole. Kaj je vzrok tako zgodnjemu posluževanju teh storitev? Je snov težja, je v učnem načrtu preveč snovi, da bi se našel čas za poglabljanje znanja, imajo starši premalo časa za pomoč pri učenju, se otrokom enostavno ne ljubi več, iščemo instant rešitve tudi pri učenju?
Dejstvo je, da se je v tem času, ko smo sami postali starši, zgodil velik tehnološki napredek. Računalniki so se iz podjetij preselili v domove in postali dostopni večini populacije. Današnja generacija šolarjev je tista, ki jo dobesedno obdajajo digitalni mediji. Do želene informacije lahko pridejo kadarkoli. Učitelj pa je še zmeraj postavljen v vlogo tistega, ki nam podaja znanje in pri katerem lahko dobimo vse potrebne informacije. Kaj ni skrajni čas, da se vloga učiteljev in šole spremeni?
Če lahko vsak šolar, dijak ali študent pride do želene informacije kadarkoli, potem posredovanje informacij enostavno ne more biti več učiteljeva glavna vloga. Umetnost poučevanja bi se morala spremeniti v umetnost, kako naučiti otroke, da se bodo sami učili. Kajti otrok se najbolje uči takrat, kadar mu samo pomagamo, da se sam dokoplje do iskanih zakonitosti. Kot pravi Glenn Doman: »Učenje je čudovita igra, ki je povrhu še zelo zabavna. Vsi otroci se rodijo s tem prepričanjem in ga ohranijo toliko časa, dokler jih ne prepričamo, da je učenje naporno in neprijetno delo.« Predšolski otrok se vsega, kar zna, nauči z delom, vajo, ponavljanjem in brez večjih težav. V tej starosti je učenje zabavno delo. Do vstopa v osnovno šolo, ko nekateri že v prvem razredu doživijo odpor do učenja in šole.
Čedalje več otrok je, ki motijo pouk in učiteljevo razlago (ali pridigo). Le-ti so hitro zaznamovani kot disciplinski in vedenjski problem, ki ga ne znamo rešiti. Naš šolski sistem je narejen za pridne in poslušne deklice (in dečke, seveda). Tisti, ki odstopajo od pridnega povprečja, postanejo učiteljeva težava. V šoli se dolgočasijo, saj ne (z)morejo izraziti svojega mišljenja, pomislekov in idej. Kajti če ustvarimo okolje, kjer radovednost ni dovoljena, ljudje (v tem primeru otroci) tudi ne bodo radovedni. Velik izziv pa je ustvariti okolje oz. šolo, v kateri bi vsak posameznik razvil svoje najboljše potenciale in sposobnosti.
Prvi korak bi bil v otroku ustvariti dobro mnenje o sebi. Ko dobim potrditev, da nekaj znam in sem v nečem dober, me želja po dokazovanju žene naprej. Drugi korak pa v smeri razmišljanja, da ima vsak človek svoj lasten način učenja. Informacije, ki so kadarkoli dostopne na svetovnem spletu, se v šolah še vedno posreduje na akademsko abstrakten, teoretičen način. Učence še zmeraj obravnavamo, kot da imajo vsi enak način učenja, dela in razmišljanja.
Omenila bom samo en pogled na to, kako ljudje sprejemamo informacije in sicer vizualno, avditivno in kinestetično. Šolski sistem je najmanj naklonjen kinestetičnemu tipu sprejemanja informacij, ki le-te sprejema preko gibanja. Ti učenci postanejo zaznamovani kot hiperaktivni, neubogljivi, neobvladljivi, nedisciplinirani ipd. Smo pozabili na dejstvo, da se večina najbolje uči takrat, ko sočasno uporablja VSA čutila? Bolj ko se nas bo učna snov dotaknila na čutni ravni, več si bomo zapomnili. Bolj ko bodo učenci vpleteni v učni proces in sami kreatorji tega procesa, bolj kakovostno in učinkovito znanje bodo imeli. Vprašajmo se, kakšne izkušnje želimo predati našim otrokom? Bi si želeli šolo, v kateri bi vsak učenec ob zaključku šolanja vedel, v čem je dober, kakšne talente in sposobnosti ima?
Šolski sistem ne more biti več zasnovan na pomnjenju omejenega števila informacij. Potrebujemo ljudi, ki bodo sposobni prevzeti tveganje, bili odprti za spremembe in nove priložnosti, sprejemati nove odločitve in se neprestano učiti. Koliko tega ponujajo današnje šole? Pojem vseživljenjskega učenja je že dolgo prisoten tudi na slovenskem področju izobraževanja, pa vendar, kakšno izkušnjo učenja dajemo otrokom?
Vir: Revolucija učenja (G.Dryden, J.Vos)
- Potovanje v svet učenja - 23. 9. 2020
- Naj bo otrokovo učenje pospešeno, enostavno in tudi radovedno - 8. 12. 2018
- Sproščeno in učinkovito učenje - 5. 12. 2018
Gospa Lea, odličen članek! Vidim, da zelo podobno razmišljava o učenju in šoli.