Za učenje bo kasneje čas. Otroci se morajo v vrtcu igrati!

Današnji otroci vsak dan padajo s stola, se zaletavajo drug v drugega, v zidove, njihova pozornost je zelo omejena. »To je nenavadno, nikoli prej nismo tega videvali …«

»Še vedno se spominjam prvih dni v vrtcu moje najstarejše hčerke«, piše Angela Hanscom za Washington post. » Obupno sem se trudila, da jo stimuliram, da bo čim bolj zgodaj pripravljena za šolo. Vpisala sem jo v vrtec, v katerem je bil poudarek na učenju branja, pisanju in matematiki. Kupovala sem ji posebne sestavljanke, razporejala srečanja z vrstniki, ji vsak večer pred spanjem brala, jo vozila na glasbene in plesne ure, kot tudi na oglede muzejev.«

S prijateljicami je v svoji norosti po zgodnjem učenju organizirala tudi čas branja, štetja, celo sedenja. Vse je bilo usmerjeno v to, da bi bila njena hčerka čim bolj pripravljena za vrtec.

Hanscomova priznava, da je učni uspeh njene hčerke postal njena obsedenost. » Samo, jaz sem delala vse narobe«, pravi. Hčerka je dobro opravila testiranja, vendar pa ni pridobila veliko pomembnih življenjskih spretnosti.

»Trenutek streznitve je bil, ko mi je vzgojiteljica rekla, da gre moji hčerki učenje dobro, vendar pa ji primanjkujejo osnovne socialne spretnosti, npr. deljenje z drugimi in čakanje, da pride na vrsto.« Deklica ni vedela, kako nadzorovati svoja čustva, bila je nervozna, imela je težave zaznavanja in ni se znala igrati sama.

To ni bila težava samo moje hčerke, ampak je postala epidemija. Hanscomova citira direktorico neke napredne predšolske ustanove, ki že 40 let dela z otroki:« Otroci so danes preprosto drugačni. Lažje se znervirajo, hitreje so razočarani in takoj zajočejo. Današnji otroci vsak dan padajo s stola, se zaletavajo drug v drugega, v zidove in njihova pozornost je zelo omejena. To je zelo čudno, tega nikoli prej nismo videvali«, je opazila direktorica, pritožujoč se, da so, čeprav se v njenem vrtcu veliko uči, pod stalnim pritiskom, da zmanjšajo čas za igro – na račun več učenja!

Čeprav raziskave kažejo, da je najboljši način učenja za majhne otroke učenje skozi igro, se vse več vzgojiteljev spreminja v učitelje, ki, ko ne učijo otrok branja in računanja, pišejo kilometrska poročila o napredku svojih varovancev.

Čeprav je obdobje do sedmih let čas, ko otroci vsak dan najbolj potrebujejo veliko fizičnih aktivnosti in spodbujanja čutil, da bi tako razvili močno telesno in psihično pripravljenost. Z igranjem na prostem se to najbolje doseže, po možnosti na neravnem terenu, predvidljivem in lahkem za obvladovanje.

Če otroci v predšolskem obdobju ne preživijo dovolj časa na prostem, v prosti igri in fizični aktivnosti, bo učenje kasneje težje. Takšen otrok bo neroden, nesposoben ohraniti pozornost in nadzorovati svoja čustva, težave bo imel z reševanjem problemov, z opazovanjem in komunikacijo. Prav s tem se danes masovno srečujejo v šolah, opozarja Henscomova.

Namesto da se tolčemo po glavi, ko te otroke učimo teh spretnosti v posebnih razredih v šoli, jim moramo dovoliti, da jih sami pridobijo skozi igro takrat, ko je čas za to. Če bi malčki imeli vsakodnevno dovolj priložnosti, da se igrajo na prostem z vrstniki, jih danes ne bi bilo treba učiti tehnik meditacije in posebnih vaj. Privarčevali bi veliko časa in denarja. Samo dovoliti jim moramo biti otroci.

»Za učenje bo kasneje čas. Otroci se morajo v vrtcu igrati!« zaključuje Angela Hanscom.

Vir: Valerie Strauss