Kdaj ste zares v stiku z otrokom?

Vsaka mamica želi biti ljubeča mama in vsaka mamica želi, da je v stiku s svojim otrokom, da je z njim uglašena, ga vidi, sliši, čuti. Vendar vse prevečkrat mamice mislijo, da to delajo, dejansko pa (kljub vsej svoji goreči želji, da bi to tako bilo), niso zares v stiku z njim, ker ne znajo in ne zmorejo.

Kdaj ste zares v stiku z otrokom?

John Bowlby je že dolgo nazaj oblikoval teorijo navezanosti, ki pravi, da dojenček potrebuje ob sebi vsaj eno osebo (on govori o primarnem negovalcu, ki je največkrat mama), s katero mora imeti dober odnos (varno navezanost), da se lahko socialno, čustveno in duševno razvije in da zna tudi regulirati svoja čustva. Varna povezanost oziroma varna navezanost je daleč stran od pretirane navezanosti. Pretirana navezanost na starša je pravzaprav ne-varna navezanost, vendar mnogokrat mame ta dva pojma mešajo.

Večino mamic bi tako lahko uvrstili v eno izmed dveh skupin. V prvi so mamice, ki se pretirano »ukvarjajo« z otrokom, ki mu želijo vse najboljše, otroku nudijo vse in še več, čeprav on tega ne potrebuje in na ta način posegajo vanj. V drugi skupini pa so mamice, ki se ne odzivajo tudi takrat, ko bi otrok to od njih potreboval. Sama menim, da so vse mame ljubeče mame, kolikor to zmorejo in znajo, vendar tu gre za to, koliko so v stiku z otrokom na način, da ga zares vidijo, slišijo, čutijo in se z njim uglasijo. To pomeni tudi to, da mu postavijo mejo, ko otrok to potrebuje. Samo takrat se lahko zares odzivajo nanj. V vseh ostalih primerih, pa se odzivajo na njihovo predstavo o otroku, ki je lahko daleč, daleč stran od tega, kar otrok dejansko čuti in doživlja.

Če otroka ne čutite, se nanj ne morete odzvati ustrezno. V teh trenutkih se nanj odzivate iz svojih lastnih prepričanj, svojih lastnih mehanizmov delovanja, svojih lastnih strahov in iz pogosto iz svoje lastne bolečine. Če želite biti zares v stiku z otrokom, morate torej zares začutiti tudi sebe in razumeti, da sta v vajinem odnosu dva – otrok in vi, vsak s svojim lastnim svetom doživljanja, ki nikakor ni enak, temveč različen. Ta diferenciacija, ta sposobnost razumevanja mamice, da ima otrok svoj svet, hkrati pa sposobnost empatije, vživljanja in uglaševanja je tisto, kar vodi v varno navezanost ali povezanost med vama. Mamica, ki je občutljiva na otrokove potrebe, ki je sposobna pravilno zaznavati in razumeti otrokova čustva, motive, želje in cilje, bo lahko pravilno ocenila, kaj otrok želi in bo njegove potrebe lahko zadovoljila takrat, ko bo to potrebno. S tem pa bo pri otroku spodbujala varno navezanost, ki je, kot rečeno, najboljša popotnica za dober otrokov čustven in socialen razvoj.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor