Zgodbe, ki zdravijo

Zgodbe, ki zdravijo

Prav zanimam me, koliko vas je med bralci takšnih, ki ste mi podobni, ko gre za vživljanje v takšne in drugačne zgodbe, ki z lahkoto privabijo solze. Priznam, da je včasih situacija že prav nerodna. Kdo bi si lahko še mislil, da mi Paloma plačuje marketinške storitve, ko na vsaki vrtčevski prireditvi, kadar se na odru znajde moja hči, začnem vlačiti na plano papirnate robce in hlipati. In smrkati. Še huje je, ko gre za obeleževanje dneva žena, rojstnodnevne zabave, poroke, obletnice…v tem primeru ni niti potrebno, da v vlogi protagonista nastopa moja hči. Takrat jokam pač preprosto zaradi vživljanja v dogajanje in situacijo oseb, kot jih vidim v dani priliki. Ali pa v kinu. Ja, tudi takrat! Kljub temu, da gre zgolj za risanko. Ko me začne že boleti roka od hčerkinega butanja s komolcem in, ko končno zaznam začudene poglede s sprednje vrste nekajletnih otrok, se zavem, da nisem tam sama ter, da je pred mano samo risani film, zgodba, ki jo zgolj gledam, kot zunanji opazovalec, in ne, nisem dobesedno v njej. Pa vendarle, prav ta občutek ali recimo temu sposobnost, vživljanja v domišljijski svet zgodb, je danost, ki smo jo zelo obvladali v otroštvu, nato pa nanjo pozabili, jo potisnili na stran in jo zanemarili. A ta sposobnost nam daje možnost, da ohranjamo otroka v sebi in priložnost, da se znamo vživeti v drugega, mu prisluhniti in ga občutiti. Tako takrat, ko smo za nekoga iz srca veseli, kot tudi v situaciji, ko znamo razumeti, kaj pomeni, ko je nekomu zares hudo. Samo empatični ljudje obvladajo spretnost pristnega vživljanja in otroci so pri tem pravi mojstri. Zato pred njimi ne morete skriti vaših pravih občutkov, pa naj jih še tako prepričujete, kaj, da mislite in kaj, da čutite, vedeli bodo, kakšna so vaša prava čustva.

Pripovedovanje zgodb je staro kot človeštvo. Ljudje so skozi njih svojim potomcem predajali pomembne informacije o življenju, izkušnjah in znanju. Svarili so jih o nevarnostih in jih usmerjali na njihovi življenjski poti. Pripovedovanje zgodb in vživljanje v njihove arhetipske like je vedno imelo blagodejne učinke, globoke nauke, pa tudi terapevtske značilnosti.

Se spomnite situacije, ko ste po izjokani bolečini občutili neizmerno olajšanje? Kdaj pomislite, kako vas je »smeh do solz« napolnil s svežo energijo in novimi močmi? Vedno gre za zgodbe. Nekdo pripoveduje. Mi prisluhnemo. Se prepustimo in se vživimo in tako skozi odsev zgodbe vstopimo v lastni pogosto nezavestni svet.

Iz izkušenj lahko potrdim, tako iz osebne zgodbe, kot s terapevtskega vidika dela z mladimi in krpanja njihove načete samopodobe in samospoštovanja, kako učinkovita je starodavna metoda pripovedovanja zgodb, za ponovno vzpostavitev harmonije tam, kjer je nastala težava. Zagotovo lahko temu pritrdi nemalo kateri od vas staršev.

Otroku prilagojena zgodba ima močan terapevtski učinek. Otroku, preko metaforičnega sveta, ponuja možnost identifikacije s situacijo ali pravljičnim junakom, ki naslavlja dotični problem. Tako otrok, preko domišljije, vzpostavi stik z lastno travmatično izkušnjo in se lažje sooča z različnimi strahovi, ki bi drugače ostali potlačeni. Osebno prilagojene zgodbe vključujejo metafore, ki ne izhajajo le iz otrokove travme, ampak upoštevajo tudi tisto, kar otroku nudi varnost ter mu vzbuja ugodje in zaupanje. Prav zato je pomembno, da v takšni osebni pravljični zgodbi, v vlogi protagonistov, nastopajo junaki, ki so otrokovi zavezniki tudi v njegovem resničnem življenju.

Zgodbe nam pomagajo, da lažje premostimo različne vedenjske in osebnostne težave.  Otroku  nudijo  oporo in pomoč pozitivne identifikacije pri npr. nizki samopodobi, dvigu samospoštovanja, motiviranosti, samoorganiziranosti, ljubosumnju na sorojence, premagovanju  različnih strahov (tema, zapuščenost, odpor do druženja z vrstniki, strah pred obiskom zobozdravnika …).

O »storytellingu« je, znana avstralska pisateljica terapevtskih zgodb, Susan Parrow, zapisala: »Izkušeni mentor mi je nekoč povedal, da je pot pripovedovalca zgodb ‘duhovno iskanje’. Ko sem to prvič slišala, sem se spraševala, kakšna je povezava med pripovedovanjem zgodb in duhovnostjo. Zdaj razumem, zakaj tako misli. S tem, ko nahranijo našo domišljijo, nam zgodbe lahko pomagajo, da se odrasli otresemo svojih ovojev tako kot gosenice, se preobrazimo v metulje in raziščemo vrtove ‘skrite’ realnosti.«

(Susan Perrow, Zdravilne zgodbe za vedenjske izzive).

Zato, dragi starši, če boste kdaj, v kinu ali v kakšni dvorani, naleteli na mamo ali očeta, ki dela »reklamo« za Palomo, bodite prizanesljivi z očitki in posmehi … mogoče so ravno v procesu »otresanja lastnih ovojev in spreminjanja v raziskovalne metulje iskanja skrite realnosti«. Prepustite se tudi sami. Pogosteje. Vživite se v zgodbe in razveselite otroka, tako tistega notranjega, kot tudi tega, ki vas neusmiljeno cuka za rokav in radovednih oči prosi: »Povej naprej, povej naprej! Kaj se zgodi potem?«

Knjigo Zdravilne zgodbe za vedenjske izzive lahko naročite tudi pri nas.

Klikni tukaj in naroči knjigo.

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik
Ocena:
[Skupaj: 13 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor