Otrok mi ničesar ne pove. Ko ga vprašam, kako je bilo mi odgovori, da dobro
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Včasih se mi zdi, da bi še posebej mame, svojim družinskim članom (ja, pogosto vsem, tako otrokom kot možu) lahko vsak dan dale takle vprašalnik:
- Ali si bil priden?
- Si kaj jedel za kosilo?
- Si pojedel tudi juho ali solato ali zelenjavo (kar je pač šibka točka izpraševalke ali izprašanca)?
- Ali si ubogal (vzgojiteljico, učiteljico, šefa)?
- Si si umil roke, ko si bil na stranišču?
- Si si oblekel bundo ali si vzel zlikano srajco (zopet odvisno od onega na drugi strani)?
…
Vsa ta vprašanja povedo več o mami kot o otroku ali možu. Govorijo o tem, kaj je pomembno mami. Najpogosteje pa to ni tisto, ker je pomembno otroku ali možu.
Predstavljate si drugošolca, ki se je ta dan stepel s sošolcem, ali ki je med odmorom zabil 3 gole, najstnico, ki je zjutraj na svojem nosu opazila mozolj ali ki je izvedela, da se bo prijateljica med počitnicami preselila v sosednje mesto, moža, ki mu je sodelavka ali sodelavec prinesel skodelico kave ali ki je imel res naporen sestanek, med katerim se je pokvaril še projektor.
To so dogodki, ki so zaznamovali njihov dan, ne pa hrana, obleka in/ali higiena. Podelili pa jih bodo le, če bodo imeli občutek, da se res zanimate za to.
Tudi z vprašanjem: Kako si? Kako je bilo? ne boste uspešnejši. Večinoma boste dobili odgovor: Dobro. V redu.
Po mojih izkušnjah bodo z vami podelili svoj svet le, če ga boste tudi vi z njimi. Kolikokrat poveste otroku (ali možu, ženi), kaj se je zgodilo vam? Take male drobne pripetljaje: da ste na poti v službo videli srno, da je bila kava tako vroča, da ste se spekli in še polili, da je na stranišču zmanjkalo papirja ravno ko, …, da je bil sodelavec danes res dobro oblečen, da ste utrujeni, ker se morate pripraviti na jutrišnjo prezentacijo, pa sploh ne veste, o čem naj bi govorili, da vam je sodelavka prinesla 3 piškote z marmelado in da so bili res okusni, …
To so dogodki, ki povezujejo. In garantiram, da če boste dovolj časa vztrajali in če z otroci niste preveč odtujeni, bodo prej ko slej tudi oni začeli deliti tudi svoje zgodbe. Ne nujno tiste, ki bi jih želeli slišati vi, temveč tiste, ki se zdijo pomembne njim (in ki so varne, da jih povedo vam).
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
