Moj 10-letnik ne dela domačih nalog! Kaj naj naredim?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Starševska prtljaga I.
Takemu staršu odgovorim: Nehaj se ukvarjati z otrokom in začni se ukvarjati s seboj!
Do sedaj sem pisala bolj o tem, kaj bi rabil otrok za optimalen razvoj, pri tem odgovoru pa bom šla bolj v starševo prtljago.
Stavek iz naslova pogosto slišim na terapiji. In na terapiji me bolj zanima starš kot otrok. Zato, ker starš lahko kaj spremeni le pri sebi. Ne pri otroku. Vedno me zanima, kaj je zadaj pri staršu. Kakšni občutki prihajajo, kakšne zgodbe se skrivajo zadaj, …
V nadaljevanju bom napisala nekaj možnih zgodb.
Primer 1:
Ana, mama 10-letnega Gašperja, se je ves čas pritoževala, da Gašper ne dela nalog. V njenem svetu je to pomenilo, da sin približno 2-3x tedensko pozabi nalogo. Začeli sva raziskovati, kaj je tu njen del in prišli do tega, da je Anin oče bil zelo, zelo avtoritativen, in da se ga je Ana kot deklica tako zelo bala, da mu je želje/zahteve skorajda brala iz oči. Eno od očetovih pričakovanj je bilo povezano s šolo. Pričakoval oziroma zahteval je, da je Ana imela same petice. In Ana jih je res imela. Šola je bila zgolj in samo njena obveznost. Ni se zgodilo, da bi kdaj na kaj pozabila.
Vendar pa je bila v tem čisto sama. In čeprav odličnjakinja od začetka do konca študija, ni verjela vase, le redko je pri pouku dvignila roko, le redko se je izpostavila. Tudi v službi je bila bolj v ozadju, tiha, pridna uslužbenka, ki je vedno opravila vse, čeprav tudi tu zelo negotova, v strahu pred napakami je vsako nalogo preverila vsaj 2x, kar je sčasoma zanjo postajalo čedalje bolj stresno (ampak to je zdaj že druga zgodba).
Ko je dobila otroka, je pričakovala, da bo tudi njen otrok miren (kajti sama je svojo živost čisto zakopala, ker pri takem očetu pač ni bila sprejeta) in da bo ubogal na prvo besedo (kajti sama še sedaj, kot odrasla ženska ni upala niti pomisliti, da bi se kdaj zoprstavila očetu).
Gašper pa je bil vesel, navihan, živ fantiček. Tak kot 10-letnik mora biti! Vendar z mamo nikoli nista uspela razviti tesnega odnosa. Ana se je Gašperja na nek način kar bala, kajti ni znala delati z njegovo živostjo. Zato ga je prosila, se razburjala, ga še lepše prosila, … Gašper pa nič.
Dokler je bil Gašper v vrtcu, je še nekako šlo. V šoli pa je Ana imela občutek, da se je vse zgrnilo nanjo. V šoli se je pričakovalo, da bo Gašper delal naloge, Ana pa je to pričakovanje seveda vzela nase in če Gašper ni opravil naloge, je imela občutek, da je ni opravila ona. Tega pa Ana ni poznala.
Primer 2:
Tudi Marta, mama 10-letnega Nejca se je pritoževala nad Nejčevim ne-opravljanjem šolskih obveznosti. Marta je odraščala v družini, kjer sta se starša res veliko kregala med seboj, hkrati pa sta poleg služb še gradila hišo, kjer sta zaradi nizkih prihodkov večino dela naredila sama. Marta je bila tako bolj kot ne prepuščena sama sebi.
Prepirov med staršema, ki so lahko trajali po več ur skupaj, se je bala in spominja se, kako je ogromno večerov, noči preždela na stopnicah in poslušala, kaj se dogaja v spodnjem nadstropju. Zaradi vsega tega stresa, zaradi mnogih neprespanih noči in zato, ker ni imela nikogar, na kogar bi se lahko obrnila, je za Marto šola postala prenaporna in komaj je zdelovala razrede. Pogosto jo je tiščalo v prsih, počutila se je manjvredno, ni si znala najti prijateljev.
Ko je dobila Nejca, je bilo na začetku lepo, ko pa se je približevala šola, so se v njej začele zbujati njene zgodbe. Odrasla je s prepričanjem, da je šola zelo težka in že same misli na to, da bo v šolo enkrat spremljala svojega otroka, jo je bilo strah. Ko je Nejc začel hoditi v šolo, se je tudi njen odnos s partnerjem zelo poslabšal, začeli so se prepiri, … in vsako Nejčevo nenarejeno domačo nalogo je smatrala kot svoj neuspeh.
Primer 3:
Igor je na terapiji nekajkrat omenil, da njegov 10-letni Bor ne dela domačih nalog. Igor je odraščal v družini, kjer je bilo tako zelo pomembno, kakšen vtis bodo družina in njeni družinski člani naredili na okolico. Pomembna je bila fasada. Stavek: Kaj si bodo pa sosedje mislili, ga je spremljal celo življenje. Poslušal ga je od mame, od tete, od babice, … Če so sosedje kupili nov avto, so vsaj takega, če ne boljšega morali kupiti tudi pri Igorjevih. Če so sosedje na vrtu imeli paradižnik, so najmanj tako lepega morali imeti tudi pri Igorjevih. Če je sosed otrok bil odličen, je najmanj odličen moral biti tudi Igor.
Celo življenje so se primerjali z drugimi in nezavedno je svojo vrednost in uspeh tudi Igor začel meriti le po tem. Ni bilo pomembno, kaj ga zanima in kaj mu je všeč, pomembno je bilo le, da je to boljše, večje, dražje, novejše, bolj čisto kot sosedovo.
In to, da Bor občasni ni imel naloge, ter da ni imel samih petic, je Igorja frustriralo, še posebej, če mu je sosed povedal, da je njegov sin dobil petico, zabil gol na tekmi, sam pokosil vrt, …
Več v naslednjem sestavku.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
