Kritike – kako reagirate na otrokovo napako?
Kritike, ki jih pogosto lahkomiselno govorimo otrokom, več govorijo občutku globokega življenjskega nezadovoljstva samega starša, kot pa o dejanju otroka.
Kaj kritike dolgoročno naredijo otroku in tudi odnosom v družini?
O fizičnem in psihičnem zlorabljanju otrok obstajajo številne študije, vendar se nanašajo na trajajoče in načrtovane žalitve, poniževanja, obrekovanja, udarce itd. Za razliko od teh dolgo proučevanih oblik nasilja, priznani pedagog Jesper Juul izpostavlja posebno obliko nasilja – kritiko. Smatra se, da starši prvi dve leti otroka postavljamo na piedestal in obsipavamo s komplimenti, od drugega leta dalje pa jih začnemo “vzgajati” s kritikami in psihično pritiskati za vse, kar naredijo narobe ali ne izpolnjujejo naših pričakovanj. S kritiko jih usmerjamo na dobro in pravilno vedenje, kar je odsev kulture, v kateri živimo in kjer pogosto definiramo dobro vedenje s prigovarjanjem, namesto da bi sprejeli odgovornost in razvili drugačne in pozitivne vedenjske vzorce.
Psihoterapevt W. Glasser kritiko definira kot pogubne navade obnašanja. Kritike so lahko del verbalne zlorabe, lahko pa so samo del naučenega vedenjskega vzorca, ki ga oseba ni prepoznala in zato ne zna reagirati drugače.
- “Tega ne delaš prav, bom jaz!”
- “Tega ne znaš, počni raje kaj drugega.”
- “Dobro si se tega naučila, a ne znaš dobro povedati.”
- “Zakaj si to naredila, posnemaj raje brata.”
- “Oh, učil bi se on če več, če ne bi bil len.”
- “To zmore, ampak noče, ker se mu ne da.”
Ste kdaj izgovorili take ali podobne besede svojim otrokom?
Otroci in mladi so najobčutljivejša skupina v naši družbi. Da bi se razvili v celovite in zdrave psihofizične osebe, potrebujejo veliko pogovora, razumevanja, podpore in razumne pohvale. Razumna pohvala ni deljenje komplimentov vsevprek, ampak so to premišljene pohvale, vezane na otrokovo delo ali ravnanje, z namenom napredovanja ter pridobivanja večjega občutka samospoštovanja in samozavesti.
Čeprav večina staršev razume važnost zgoraj napisanega, se številni ne morejo otresti vsakodnevnega kritiziranja otrok, podobnega naštetim. Kritike, ki jih pogosto lahkomiselno govorimo otrokom, več govorijo o občutku globokega življenjskega nezadovoljstva samega starša, kot pa o dejanju otroka.
Kaj s kritiko sporočamo otroku?
Starši v glavnem želimo svojim otrokom vse dobro in s kritikami želimo le vzgajati in poskrbeti za otrokov razvoj. Vendar kritik otrok ne doživlja na tak način. Kritike omalovažujejo otroka, znižujejo njegovo samopodobo in ga čustveno izčrpavajo.
Namesto kritik lahko uporabimo druge metode. Važno je, da se starš v trenutku jeze ali razočaranja zadrži, razmisli, kaj je to, kar ga moti pri otrokovem obnašanju in izbere prave besede, s katerimi to potem otroku pove.
Otroci bodo bolje sprejeli naslednje:
- “Vidim, da si se potrudil, mislim, da še lahko kaj narediš na tem.”
- “Ne dobivaš dobrih ocen, razmislili bomo, kaj ti otežuje učenje.”
- “Smatram, da ne delaš dovolj, ampak vem, da zmoreš bolje in več, pomagal ti bom …”
Tudi šole so izvor kritik
Družina ni edino mesto, kjer se otrok srečuje s kritikami. Pogosto so zaradi nepoznavanja boljše komunikacije z otrokom največji izvor kritik šole.
Tako učitelji kot starši s pripombami želimo otroka usmeriti na proces učenja in obnašanje, za katerega smatramo, da je pravilno. S pohvalo razvijamo občutek moči, pomembnosti in otrokovo uveljavljanje, medtem ko s kritiko razvijamo otrokovo negativno mišljenje. Sčasoma bo otrok zase res razmišljal, da je neuspešen in len.
Učitelj pove:
- “Tega nisi sposoben opraviti, naj to naredi nekdo drug.”
- “Nisi se dovolj učil.”
- “Vse bi bilo lažje, če ne bi bil tako len in nezainteresiran.”
- “Poglej sošolca, se on tako obnaša?”
- “Tvoj brat je bil veliko boljši v šoli.”
Učenec si misli:
- “V ničemer nisem dober, zato je bolje, da preneham s trudom.””Nič mi ne gre, zakaj sploh zgubljam čas s tem? Bolje, da se grem igrat.””Drugi to bolje znajo, zakaj bi se javljal?”
Čeprav starši in učitelji kritiziramo s pozitivnim namenom, da bi otroka usmerili v učenje, prizadevanje, dobivanje boljših ocen, je pristop napačen in zato cilj nedosežen.
***
Zaključek Jesperja Juula je, da kritiziranje ni vzgojna strategija, ker degradira otroka in ne nudi vzorca obnašanja ter privede do otrokovega maščevanja staršem in učiteljem, ko postanejo samostojni.
Če želimo odgovornega, močnega, zdravega in marljivega otroka, bomo izbirali postopke in besede. Če si želimo otroka podrediti, ga kritizirajmo in v tem bomo brez dvoma uspeli.