Draga mamica, ne opravičuj se
Draga mamica,
ne opravičuj se.
Zadnjič sem te v kopalnici slišal jokati. To je bil eden tistih dni, ko nisi mogla več. Moj brat je razlil liter ekološkega mleka, ki očitno “stane več kot fakulteta”, jaz pa sem imel nesrečo – polulal sem se na tla. Oba sva kričala in jokala ves dan in te nisva pustila pri miru, pa čeprav si naju prosila za vsaj pet minut. Zaklenila si se v kopalnico in jokala. Ko si prišla ven, si naju oba objela in se opravičila.
Mamica, ne opravičuj se.
Bil je dan, ko si bila na telefonu. Veliko. Rekla si, da so stvari, ki bi jih rada prebrala in slike, ki bi si jih rada ogledala. Ko si me ponoči pokrila, si se mi opravičila, ker si bila tako veliko na telefonu.
Mamica, ne opravičuj se.
Spomnim se tistega dne, ko sem ti sledil po celem stanovanju in jokal, ker sem želel, da me dvigneš in stisneš, a ti si imela toliko dela s pospravljanjem, ker je prihajala na obisk babica. Ko si končala s pospravljanjem, si me dvignila, se usedla na kavč in me pockrljala, minuto, saj sem potem že skočil iz naročja. Ta minuta je bila vse, kar sem potreboval, vendar sem videl tvoj pogled. Prav takšen pogled imaš kot takrat, ko rečeš tatiju ” Nekega dne, kmalu, se sploh ne bodo več hoteli crkljati.”
Mamica, ne opravičuj se.
Se spomniš takrat, ko si name zelo glasno kričala? Tako glasno, da sem se prestrašil in začel jokati? Bil sem tudi zmeden, saj ko sem bil prestrašen, sem ponavadi vedno hotel tebe, da me potolažiš, ampak takrat si bila ti tista oseba, ki me je prestrašila in nisem vedel, kaj naj naredim. Tvoj obraz se je v trenutku omehčal, dvignila si me k sebi in mi obljubila, da ne boš nikoli več tako zakričala name.
Mamica, ne opravičuj se.
Ni se treba opravičevati, če imaš slabe dneve. Tudi jaz imam slabe dneve in mi ti vedno rečeš, da ni nič narobe, če imam slab dan.
Ni se ti treba opravičevati, če nisi naredila večerje. Všeč mi je, ko rečeš, da je večerja piknik in potem pozobamo vse s krožnika, ki si nam ga dala na odejo na tleh.
Ni se treba opravičevati, ker si bila sinoči preveč utrujena, da bi me stuširala ali ker nisi želela brati še tretje pravljice ali ker si se razjezila, ker sem ves čas lezel iz postelje.
Mami, razumem te. Morda se ti ne bom vedno zahvalil ali ti povedal, da te imam rad ali naredil tistega, kar bi rada, da naredim, vendar te razumem. Ko ti bo spet žal, ker si nekaj naredila narobe ali rekla kaj, kar nisi hotela ali nisi naredila, pa bi morala, prosim, spomni se, kako se mi obraz zasveti, ko se prikažeš skozi vrata ali kako so tvoji poljubi magični, ko se udarim.
Ni treba, da ti je žal. Ne opravičuj se. Ko me nihče drug ne bo razumel, me boš ti. Ko me nihče ne bo mogle potolažiti, me boš ti lahko. Ko nihče ne bo mogel prenašati mojih slabih dni, ti boš.
Mogoče res nisi popolna, vendar si popolna mamica zame.
Z ljubeznijo,
Tvoj otrok.