Dan, ko je moj sin obupal nad mano

Od prvega dne, ko sta si moja sinova začela deliti sobo, se njuna večerna rutina ni posebno spremenila. Kopanje, pižama, umivanje zob, branje pravljice, crkljanje. In vsak večer, ko zapustim sobo, Edi vedno reče: “Ne pozabi priti nazaj, da se bomo še malo pocrkljali in da nama prineseš vodo!”

Dan, ko je moj sin obupal nad mano

Medtem ko to govori, sem jaz že pri stopnicah in mi skozi glavo šibajo stvari, ki jih moram še narediti, preden grem tudi sama spat. Odgovorim sinu: “Ok”, čeprav vem, da so možnosti, da se vrnem spet nazaj, skoraj nične. Dnevi so dolgi in ko gredo otroci v posteljo, je čas, da še kaj naredim. Do konca moram počistiti kuhinjo, pospraviti igrače v dnevni sobi in pripraviti malico za mojega predšolarčka preden sploh pomislim, da bi se usedla.

Včasih zaradi utrujenosti otroka zaspita v trenutku. Največkrat pa se že po nekaj minutah tišine začne kričanje, klicanje. Čeprav so na začetku klici tihi, postajajo vedno glasnejši in pogostejši: “Mama, mamaaa, mammammmmaaaa, MAAAAMAAAAA!”

Postavim se pod stopnice in sitno zavpijem nazaj: “Kaj??!!”

“Lahko prineseš vodo?”

“Pridem čez nekaj minut.”

Zaključim začeto delo, natočim dva kozarca z vodo in ju nejevoljno nesem gor, znervirana, ker so me prekinili pri delu. Hitro jima dam vodo, ju poljubim in odhitim ven ter sama sebi govorim, da je otrokoma zdaj potreben spanec. Jaz počnem samo tisto, kar je zanju najbolje.

Ta scenarij se skoraj vsak večer ponavlja že dve leti, zato je še bolj nenavadno, ker sploh nisem opazila, kdaj se je vse spremenilo.

Nekega popoldneva sem se igrala s starejšim sinom in prisluškovala pogovor med mojim možem in mlajšim sinom. Nisem ju dobro slišala, vendar so besede “mami” in “godrnjanje” bile sigurno izgovorjene. Vrgla sem se na posteljo in žgečkaje v šali vprašala: “Ma komu ti praviš gordnjalo?”

Nedolgo zatem sta otroka šla v sobo po igračke, jaz pa sem se v dnevni sobi usedla k možu. “Si slišala, kaj je rekel Edi?” me je vprašal. “Mama vedno godrnja, ko jo pred spanjem pokličem gor, da se vrne, da bi se še malo pocrkljali. Zato sem jo prenehal prositi.”

Krivda, ki sem je v tistem trenutku občutila, je bila kot težka, nezaželena odeja na vroč poletni dan. Vstala sem, odvihrala po stopnicah in zavila v fantovsko sobo. Edi je pravkar zaspal. Ko sem se ulegla k njemu, se je zdrznil,  izkoristila sem priložnost in mu v uho zašepetala: “rada se crkljam s tabo.”

Nekaj je zamrmljal, me objel okoli vratu, prislonil svoj obraz k mojemu, tako kot to vedno počne. In vse je bilo oproščeno.

A ko sem ležala poleg njega, mi je teža njegovih besed “zato sem prenehal prositi” še enkrat padla na ramena.

Nikoli nisem dajala preveč pozornosti na to, kako moja otroka doživljata naš večerni ritual, vedno sem predpostavljala, da moje besede ne bodo imele kakšnih posebnih posledic. Vendar sta moja otroka čutila to moje hitenje in potrebo, da sem kje drugje, namesto zraven njih. Zato sta se v nekem trenutku odločila, da me ni več vredno truda prositi, če sta vedno znova zavrnjena.

V tem trenutku sem se vprašala:” kdo ve, kje vse sta moja otroka obupala nad mano, da bi se izognila mojim nervoznim zavrnitvam?!”

“Mami, bi mi lahko brala?”
“Mami, bi se lahko igrala z mano?”
“Mami, poslušaj, kaj se je danes zgodilo v vrtcu.”
“Mami, poglej, kaj sem se naučil.”
“Mami, kaj misliš o tisti punčki?”
“Mami, bi se lahko o čem pogovarjali?”

In kaj je (pogosto) bil moj odgovor? Kakšen je bil moj odziv?

“Evo, čez minutko.” In to je bilo potem pet, deset, 20 minut, pol ure …
“Nimam zdaj časa,” odgovorim, vprašanja pa nisem niti slišala.
“Bomo to pozneje” – kupček pretrganih obljub pa raste iz dneva v dan.

Moji izgovori so morda utemeljeni, včasih celo nujni. Vem, da se morata otroka naučiti potrpljenja in da morata razumeti, da ne moreta v vsakem trenutku imeti prednost. Vendar pa moje besede v kombinaciji z mojim odnosom, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom … Nekega dne bosta morda želela vprašati nekaj res pomembnega, nekaj življenjskega, bolj pomembnega od kozarca vode in malo crkljanja, a bosta odnehala, ker “mama zdaj verjetno nima časa”.

Zadnje čase se dolgo in vsak večer objemamo, a ko rečem “čez minutko”, je to res minutka.

Moj sin je obupal nad mano, a sem jaz to pravočasno dojela in uspela popraviti. Ne želim misliti, kako bi vse bilo drugače – naš odnos in njegovo življenje, če bi se jaz te lekcije naučila nekaj let pozneje.

Crkljajte svoje otroke, pa čeprav so tla umazana, posoda neumita, igrače razmetane. Nekega dne se ne bodo spomnili polnega pomivalnega korita, ampak neskončnih crkljanj, ki jih bodo vedno grela, ko jim bo težko.

Lauren Cormier

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor