Dobro razmislite, preden otroku odrečete košček čokolade

Odločila sem se, da svoje dileme, razmišljanja in vprašanja delim z vami. Toliko tega se bere, piše, govori, kriči, opozarja, očita …, da se včasih znajdem v resnični zagati, kaj in kako naj se sploh še obnašam. In potem se mi zgodi nekaj, morda za nekoga nepomembnih stvari, ki pa so mene prisilile, da o tem dobro, ampak res dobro premislim.

Sladkarije otrokom dajemo ali ne dajemo? Koliko je dovolj in koliko preveč? Čokolada ali bonboni? Kdaj otrokom braniti, kdaj je preveč in kdaj mu lahko z našo odločitvijo škodujemo?

Naj vam povem nekaj malega o sebi in svoji izkušnji iz otroštva.

Nora sem bila na čokolado. Tako sem jo oboževala, da sem jo v resnici že potrebovala. Čokoladno pomanjkanje mi je delalo kar nekaj težav. Od tega, da je čokolada ves čas poplesavala po mojih možganih, do tega, da sem jo “kradla” iz domače omare. Seveda je oče imel vse pod nadzorom in za vsak manjkajoči košček sem bila potem tudi kaznovana. Kaj mislite, me je kazen odvrnila od neznosne želje in potrebe po čokoladi? Ne. Seveda sem se bolj bala vzeti čokolado iz domače omare, vendar je bil strah še vedno manjši od želje, ki me je dobesedno razžirala. In tako sem, v čokoladnem pomanjkanju odrasla v najstnico. Srednja šola, ki sem jo začela obiskovati, je bila oddaljena več kot 50 km od doma, zato sem se sprva vozila, potem pa so me vpisali v dijaški dom. Na začetku so mi starši dajali denar za malico in dnevno sem namesto sendviča kupovala celo 100 g čokolado. Vedno je bila Milka. Moram reči, da so bile moje malice zelo slastne. Sprašujem pa se, kaj bi bilo, če mi starši kot otroku ne bi tako branili čokolade?

Danes težav s čokolado nimam več. To pa zato, ker ne maram odvisnosti.  Zvečer si privoščim košček čokolade (2 cm) za samocrkljanje po napornem dnevu. Čez dan redko pomislim nanjo. Je pa to edina sladka stvar, ki si jo kdaj privoščim.

Moja petletna hčerka je prav tako nora na čokolado. Pravzaprav je nora na vse vrste sladkarij. Prava mala sladkosnedka je. Nismo pretirano strogi, nismo pa pretirano sproščeni, ko gre za kombinacijo otroka in sladkarij. Punca skoraj vsak dan dobi nekaj sladkega. V večini primerov dobi po kosilu čokoladni jajček, ki si ga razdeli s sestrico. Če jajčka ni, pa košček čokolade. Bonbonov ne jemo, lizike kdaj pa kdaj. Čokolada pa je redno na dnevnem redu.

Naj vam naštejem nekaj stvari, ki so me prisilile, da o tem malce razmišljam:

• Petletnica je dobila celo čokoladno jajce. Rekla sem ji, da ga lahko poje sama ali pa ga deli s sestrico (kot vedno). Jajce je odvila in si ga s svetlobno hitrostjo skoraj celega stlačila v usta. Nobenega užitka, samo hitro dajmo tole požret, da ne bo še kdo imel kaj od tega. Ok, tako se je odločila, saj je imela možnost in vso pravico.
• Kar pogosto so na spisku praznovanja rojstnih dni, kamor je starejša tudi povabljena. Zabave so večinoma organizirane, z enim ali dvema animatorjema, tako da otrokom nikakor ni dolgčas. Ob koncu zabave jo vedno vprašamo, kako se je imela, kaj so počeli in kaj je bilo njej najboljše, najlepše oz. najbolj všeč. Pazite, njen odgovor je vedno isti: “najbolj všeč mi je bilo, ker je bilo veliko sladkarij in smo lahko veliko pojedli”. Včasih niti torte, ki ponavadi pride na koncu, ne zmore pojesti. Sklepam, da zato, ker se že do takrat do sitega naje raznoraznih sladkarij.
• Nekega popoldneva je v kuhinji videla čokolado, še polovica vsebine je bilo v ovitku. Vzame, pride do mene in me vpraša: “Mami, ali lahko dam to čokolado v hladilnik?” Čokolado vedno shranjujemo v hladilniku. Seveda ji dovolim, da čokolado pospravi tja, kjer mora biti. Tukaj se je končalo. S tem se več nisem ukvarjala. Zaupala sem ji in to je bilo dovolj. Naslednjega dne, ko sta punci bili že v vrtcu, si zaželim košček čokolade. Odprem hladilnik, čokolade nikjer. Hm, le kam bi lahko šla? Preiščem hladilnik še enkrat … ne, čokolada zagotovo ni pristala v njem. Punca čokolade ni mogla pojesti, ker bi to opazila, zato jo je nekam skrila. Le kam? Preiščem sobo, ne najdem nič. Potem pa po nesreči najdem čokolado nekje v kopalnici. Celo polovico čokolade, brez ovoja in s sledmi dveh, treh ugrizov.

Kaj naj naredim? Naj jo kaznujem? Kako bo vedela, da se tega ne počne, če je ne kaznujem? S čim naj jo kaznujem? Z odvzemom čokolade?

Odločila sem se takole.

Ko je prišla domov, sem jo prosila, naj se usede poleg mene, da se nekaj pogovoriva. Povedala sem ji, da sem našla čokolado in da ni lepo, da ni naredila tako, kot sva se zmenili. Če se nekaj obljubi, potem je treba obljubo tudi držati. Povedala sem ji, da tudi lagati ni lepo, saj ji zaradi tega morda naslednjič ne bom več zaupala.  Ok, nič hudega ne bo. Povedala sem ti, kar sem ti želela povedati. Nič te ne bom kaznovala. Ampak zdaj veš. In naslednjič, če se bo zgodilo nekaj takšnega, da se boš tako zlagala, boš sama izbrala kazen, ki si jo zaslužiš.

Nimam pojma, če sem ravnala prav ali bi morala ravnati drugače. Nekaj pa zagotovo vem. Kazen, ki jo bo kdaj dobila, nikakor ne bo odvzem čokolade.

Aleksandra