Moji štirje grehi – (ne)popolno starševstvo

Ne moremo vedno doseči tistega, kar smo si zadali. Morda je čas, da malce popustimo in predse in svojo družino ne postavljamo previsokih zahtev. “Nisem popolna mati, kot sem želela biti in moram se naučiti živeti s tem. To so moji štirje starševski grehi, ki se jih ne sramujem več,” pravi Ines.

Moji štirje grehi - (ne)popolno starševstvo

“Ko sem bila mlada, sem želela biti supermama. Taka, polna razumevanja za vse težave, želela sem otrokom prebirati pravljice, namesto da čas zgubljajo pred televizorjem, jim pripravljati hrano z ljubeznijo in domišljijo, tiste tople sendviče kot iz revije, na katerih bi od kumaric naredila srce ali z majonezo narisala medvedka. V vsakem primeru sem mislila, da bodo vsak dan pojedli nekaj zdravega, toplega, z žlico.

Ideja o popolnem materinstvu se je razpočila na želu realnosti. Pustila bom te superzahteve na neko superbodoče življenje, ker v tem tega vsekakor ne bom mogla izpolniti. Pred kratkim sem sprejela še eno pomembno odločitev: ne želim se več počutiti krive zaradi vseh stvari, ki jih nisem uspela narediti. To so moji štirje grehi …

Pogojevanje

Ne vem točno kdo je izmislil trditev, da pogojevanje ni dobra vzgojna metoda. Z etičnega vidika je imel verjetno prav, vendar je tukaj en “verjetno” – najverjetneje ni imel otrok ali pa je bil nor. Pri nas bi brez izsiljevanja in podkupovanja ves čas bila hladna vojna: “Če poješ vse, dobiš nekaj zelo dobrega”, “Če boš šel v glasbeno šolo, potem greš lahko tudi na nogomet”, “Če boš do osmih v pižami in pripravljen za spanje, ti bom prebrala eno kratko pravljico.”

Moji štirje grehi - (ne)popolno starševstvo

Pogojevanje vas lahko reši v težkih situacijah (“Če takoj ne prenehaš metati stvari iz košare, ti ne bom kupila tistega avtka!”), lahko pa je pogojevanje del nežnosti (“Če prideš takoj iz kadi, te bo mamica poljubila”).

Če sem se kaj naučila med vzgajanjem svojega prvega otroka, potem je to to: pojasnjevanje je dobro, še boljša pa so dejanja. Še kako se zavedam tega, da se ti ta metoda lahko maščuje:” Mama, kaj dobim, če pospravim sobo?” Ko pridete do te stopnje, vam ne pomaga filozofiranje o tem, kako ljudje delajo dobra dela iz samega usmiljenja. Te metode delujejo, a na žalost v obe smeri. Zato bodite pozorni na uporabo izsiljevanja in zelo pedantno jih dozirajte, ne več kot enkrat tedensko.

Televizija in risanke

Vem, da televizija poneumlja. Poleg tega se kvarijo oči in še kaj. In, ja, peče me vest, ko vidim svoje malčke, kako imajo na stežaj odprta usta in oči zapečatene pred to magično škatlo. Ko slučajno pritisnem na gumb, s katerim želim obrniti program, da pogledam Dnevnik, dobim pa neki Cartoon Network z japonskimi risankami, dobim histerični napad. No, priznati moram, ker je zdaj trenutek, ko mi ni potrebno lagati: televizor mi pogosto reši življenje.

Moji štirje grehi - (ne)popolno starševstvo

Metka ne spi več kot eno uro dnevno. Če želim torej dati v stroj perilo in nočem, da mi moja mala zlata ne meče v boben še svoje lutke ali da, ko ne gledam, napolni koš za smeti z vsebino predala, z robčki in serveti, rabim to prekrasno škatlo, iz katere maha medved Pu ali kakšno japonsko bitje z mačjim pogledom. Imam nekaj risank na DVD-ju, pa ga predvajam (da se otroci ne bi igrali z daljincem), dokler opravljam neke stvari in smatram, da ta polurni odmor še kako potrebujem. Torej, tega greha se v pravzaprav ne sramujem.

Skupni obed

Popolnoma se strinjam s strokovnjaki, ki pravijo, da je skupni obed zelo pomemben dogodek, ki vas zaznamuje za celo življenje (ko bolje razmislim, še danes slišim mami, ko kriči: “Daj, pridi že enkrat, ohladilo se bo!”, no, mislim, da je to del ene druge zgodbe). Pri nas obed izgleda takole: mož me pokliče, da bi sporočil, da bo malce zamudil. Metka me prične vleči za hlačnico, ko pripravljam mizo. Potem ona in njen brat pričneta kričati, da umirata od lakote in se jima sploh ne da več čakati. Ko povsem izgubim razsodnost, od nekod izvlečem sadni jogurt ali neko mini pakiranje pudinga ali čokolade in jima dam “prvo pomoč”. Kmalu prispe mož, oba totalno zdelana (od lakote), a hitro ugotoviva, da se otrokom ne da več jesti in da sta zelo razpoložena za prepir. To je trenutek, ko en od nas “odraslih” izgubi razsodnost. Najpogosteje je to tista oseba, ki med pridiganjem odpelje otroke spat, kar pomeni, da pusti večerjo na mizi. Najpogosteje sem to jaz.

Moji štirje grehi - (ne)popolno starševstvo

Od nedavnega imamo tak program: otroka jesta, ko sta lačna. Ko mož pride domov, jih odpelje spat, jaz pa v tem času pripravim mizo in odprem buteljko vina (ja, jaz sem samozavestna ženska, ki zna odpreti buteljko vina …) Noben ne pade s stola, ko bratec blekne kakšno domislico, noben ne dela grimas, ko se zgraža nad rizi-bizijem, noben ne prekinja pogovora (pa ga tudi ni treba opominjati) – ena mirna in srečna oaza za odrasle.

Igranje na igrišču

Običajno ob sobotah na otroškem igrišču naletim na vedno angažirane mame, občasno tudi očete, ki s svojimi otroki gradijo peščene gradove, se igrajo skrivalnice ali kričijo “iiiii!” vsakič, ko odrinejo gugalnico, na kateri sedi njihov malček. Jaz pa pač sedim na klopi in berem revijo.

Moji štirje grehi - (ne)popolno starševstvo

Janko se igra z avtomobilčkom, Metka pa “šiba” na svojem triciklu okoli peskovnika. Vem, da otroci kdaj potrebujejo vso pozornost, prav tako pa tudi vem, da se lahko mali otrok sam samostojno igra 15 minut z avtomobilčkom, zatopljen v svoj svet domišljije, meni pa je ravno toliko dovolj, da preletim naslove in tu pa tam na hitro preberem trač v rubriki o slavnih in znanih. Teh 15 minut mi bo oproščeno, sama sebi sem že zdavnaj oprostila. Posebno ko sem se spomnila, kako sem, ko sem bila majhna, ravno tako lahko v neskončnost krožila na svojem kolesu in vedno znova merila, koliko sem se nagnila v ovinku. Za to mi res nihče ni bil potreben.

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor