En piškot vašega otroka ne bo ubil

Napisala bom nekaj skoraj bogokletnega: sladkor ni vaš največji sovražnik. Sladkor ni največji strup, pred katerim morate zaščititi lastne otroke.

En piškot vašega otroka ne bo ubil

V času vladavine ideologije zdravega življenja in nujnosti prevzemanja odgovornosti za lastno zdravje, se vam verjetno zdi ta izjava popolnoma neprimerna. Osveščeni starši otroke hranimo z ekološko zelenjavo in sadjem, ponujamo jim polnozrnat kruh iz sveže mlete moke z mlinov na kamen, od mesa pridejo v poštev zgolj izbrani kosi domačega mesa izključno srečnih, prostoživečih živali, jajca morajo biti od kokoši iz proste reje, ribe negojene in čim nižje na prehranski verigi, olja zgolj najboljša, izbira stročnic, žit in oreščkov čim bolj pestra. Glutenu in laktozi se izogibamo, sladkor pa je absolutno prepovedan.

Še preden imamo otroka, nam je vse jasno: moj otrok bo jedel zdravo! Ko je dojenček in se prehranjuje izključno doma, torej pod našim skrbnim nadzorom, naš načrt še ni ogrožen. Potem pa se začne.

Ko dodobra uvedemo trdo hrano in je najbolj ranljivo obdobje mimo, se zelo hitro soočimo z njo, najhujšo sovražnico »zdravih« mamic: babico. Ta prijetna, ljubeča gospa našemu »templju zdravega življenja« prinese čokolado. In ne tiste izbrane, ekološke, z vsaj 80 % kakava iz fair-trade trgovine, temveč, groza!, pisano otroško čokolado, polno sladkorja. V nas vse kriči, s krčem v želodcu in cmokom v ustih se ji vljudno nasmehnemo in zahvalimo, medtem pa že razmišljamo, kako bi to packarijo čim prej skrile pred otrokom. Ker nam seveda ne uspe, otrok pa se že trudi odviti to neznano čudo, z obupom zremo vanj in upamo, da mu ne bo všeč. Seveda mu ne bo všeč, saj ima razvit okus za izbrano hrano, po tihem upamo.

sladkor-ni-vas-najvecji-sovraznik-1

Po prvem grižljaju pa se mu oči zasvetijo. Pogleda babico. Njene oči žarijo še bolj. Zmaga je popolna. Vemo, da bo odslej ta lisica s seboj vedno pretihotapila polno torbo poceni čokolade, pobarvanih bombonov  in domačih piškotov. In točno veste, da je preslišala vse namige o tem, kako ima vaš otrok rad presne sladice ali tiste, ki mu jih spečete iz kamutove moke, kokosove maščobe in kokosovega sladkorja. Zaman. Zmaga je njena.

Kaj sedaj? Gremo v odprt boj in ji odkrito prepovemo, da otroku nosi sladkarije? Ji namignemo, naj mu raje prinese domača jabolka in bučke? Ji razložimo vse zdravstvene vidike škodljivosti sladkorja? Skušamo k svojemu gorečemu prepričanju pritegniti še moža, da ji on jasno postavi mejo? Saj gre vendar za vajinega otroka! In vidva točno vesta, kaj je dobro zanj!

Vegetarianke, veganke in presnojedke imajo še cel kup dodatnih težav. Čeprav načeloma vse v en glas trdijo, da otroku ne bodo branile mesa, bi mu želele izbrane kose najboljšega domačega mesa občasno ponuditi same, čeprav se bodo seveda trudile, da resnično vzljubi zelenjavo. A le kako se bodo lahko izognile babičinim ocvrtim svinjskim zrezkom z Madžarske, ki so bili ravno v akciji? Ali predpripravljenim čevapčičem z dodanimi ojačevalci okusa, ki jih dedek tako veselo meče na žar? Četudi mu poveste, da so na žaru odlični tudi pečeni jajčevci, paprike in bučke, nič ne zaleže. Ko otrok zmaže vse čevapčiče, prebledevate in si obljubljate, da vas še lep čas ne bodo videli, ko pa na mizo položi še domačo suho salamo, vam postane slabo. A res še ni slišal za škodljivost predelanih mesnin? Uničili bodo vašega otroka! In kaj, če bo sedaj namesto vaših kvinojinih polpetkov želel poli salamo, namesto špinačne juhe s čičeriko hrenovke, namesto vode z limono kokakolo? Kot da ni dovolj slabe hrane že v vrtcu, kjer so bel kruh in jetrne paštete nekaj najbolj normalnega, morate sedaj v boj še s starimi starši. Da dobronamernih tet s dvokilskimi  bomboni iz poceni trgovin sploh ne omenjate.

Drage mame, preden vsem razglasite vojno in postanete Ivane Orleanske v bitki za zdravo hrano za vašega otroka, globoko vdihnite in se umirite. Odložite strupene puščice in predajte boj. Ne bo vam uspelo.

Ne poskušajte z izogibanjem družinskim srečanjem, s prepričevanjem moža, da babici nista primerni osebi za občasno varstvo vajinega otroka, nehajte se prepirati s svojo mamo, da naj otroku raje pripravi pristno domačo hrano, kot je kislo zelje. Ne poskušajte niti s prijaznim pogovorom niti s citiranjem znanih zdravnikov ali zadnjih analiz o škodljivosti pretirane uporabe sladkorja na razvoj mladega bitja. Ne bo vam uspelo. In tudi edino prav je, da vam ne. Pa ne, ker je sladkor zdrav, temveč, ker je bolj zdrav od vašega nezdravega odnosa pretiranega nadzora in zastrupljanja odnosov, ki jih otrok gradi s starimi starši.

Mogoče se vam naštevanje zgoraj zdi pretirano. Vendar je veliko mladih mamic, ki preko nadzorovanja prehrane otroka hote ali nehote vršijo nadzor in pritisk nad še bistveno pomembnejšimi stvarmi.

»Pa saj se babice sploh ne zavedajo, koliko škode delajo otrokom, ko jih ves čas zalagajo s sladkarijami,« mi je rekla soseda.

»Moj otrok ne sme jesti sladkarij, ker nima nobene meje,« mi je ostro rekla sorodnica in mi skoraj iz rok strgala kos pehtranove potice, ki sem jo na družinskem srečanju ponudila svojemu otroku in seveda tudi njenemu, ki je takoj prihitel zraven.

»Meni sploh ne dovolijo, da bi skuhala nedeljsko kosilo. Na obisk pride sin z ženo in otrokoma vedno takrat, ko midva z možem že pojeva. S seboj prinesejo tudi hrano, če bi bila otroka slučajno lačna. Snaha ne dovoli, da bi otroka jedla, kar jaz pripravim, sin pa se s tem strinja,« mi je pred časom rekla starejša znanka. Ki seveda sinu in otrokoma na skrivaj vedno pusti kaj na kuhinjskem pultu. Odveč je omeniti, kako veselo otroci to zmažejo.

»Veš, da ima moja soseda prepoved varovanja vnukinje,« mi je rekla tašča. Na moj začuden pogled je dodala: »So ji ‘tamladi’ rekli, da zato, ker ji daje jesti.«

Drage ženske, pa kdo je tu nor? Ali babice, ki resda včasih pretiravajo s sladkarijami, uporabljajo zgolj bel sladkor in moko ter meso iz množične reje, ki je slučajno v akciji? Ali pa smo nore me? Kaj pa bomo naredile potem, ko bo čez par mesecev ali let neka nova teorija potrdila, da mogoče naša superhrana le ni tako zelo super, da naša zakladnica čudežnih semen in olj le ni tako čudežna, da vsa naša nizkokalorična sladila niso tako blagodejna, da ni vse zlato, kar se sveti in ima oznako eko? Da so mogoče domači ocvirki boljši kot olje inca inchi, da domača pšenica ne naredi toliko škode kot bio leča s Kitajske, da so tiste naše eko čajčke ne-EU porekla umaknili s prodaje in da bi bil tisti super sladki babičin malinovec vseeno boljša izbira?

Ni hujšega kot pogled na otroka, ki se baše s sladkarijami, ker ve, da so prepovedane. Vase jih bo tlačil ob vsaki priložnosti, ko jih bo zagledal, pa četudi boste vi kričali za njim. In vedno se bodo našli tisti, ki se jim bo smilil, ker ima takšno prepoved, in mu jih bodo ponujali še več. Se vam zdi, da bo tak otrok lahko kdaj razvil zdrav občutek za pravo mero?

Naše vsemogočno poznavanje pravil zdrave hrane, močno navdahnjeno s kapitalistično logiko neskončnega nakupovanja pretirano dragih živil in vedno novimi raziskavami o zdravem načinu življenja, nam je zameglilo osnovno dejstvo: hrana je zgolj hrana. Namenjena temu, da lahko živimo, delujemo, se družimo, uživamo – in ne obratno: ne živimo zgolj zato, da bi se hranili.

Doma vam res ni potrebno imeti zbirke sladkarij, pravzaprav vam doma ni potrebno imeti nobene sladkarije. Ko pa greste od doma, odidite z nasmehom in z zaupanjem, da bo otrok sam razvil občutek za pravo mero. Babici se zahvalite za piškote, na debelo pokrite s sladkorjem v prahu, dobronamerni teti za vrečko bombonov, dedku za domačo klobaso – in bodite hvaležni, da jih imate.

Pristen stik otrok z babicami in dedki, ki želijo svoje vnuke pocrkljati in razvajati, je izjemnega pomena. Stari starši so otrokovi zavezniki in zaščitniki, razumevajoče zavetje in hkrati živa enciklopedija zorenja. Ne okrnite njihove vloge, sploh pa ne zaradi tako banalne stvari, kot je en čokoladni jajček. Raje se nasmehnite in si oddahnite, ker vam ni potrebno vsega nadzorovati. In vsega vedeti. Zaupajte, da bo vse v redu.

Suzana Zagorc

Suzana Zagorc

Suzana Zagorc je magistra komunikologije in avtorica odlične knjige Kaj pa vidva cakata?!, ki vsaj tako spretno kot svinčnik vrti kuhalnico. Od vseh vlog, ki si jih je kot vsaka pretirano sodobna zenska naložila, ji je še vedno in vedno bolj pomembno biti "varuhinja ognjišča", ob tem pa skrbi za žar tako v hiši in duši kot za tistega pod lonci. Včasih je bila strastna raziskovalka "zdravega življenja", sedaj pa prisega predvsem na uporabo lastne pameti. Vzgoje se ne loteva s priročnikom v rokah, temveč predvsem z zgledom in zanašanjem na materinske instinkte.
Suzana Zagorc
Ocena:
[Skupaj: 13 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor