Kaj je zavestno starševstvo?

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Zavestno starševstvo nima končne točke ali cilja, je pot. Pot graditve odnosov med nami in otroci, ki se ne zaključi pri njihovih ali naših x-letih, je pot v neskončnost, do konca življenja. Koncept zavestnega starševstva zato ne izhaja iz vzgoje po nekih korakih, ki se jih striktno držimo, ampak iz nas samih. Izhaja iz dviganja naše zavesti in zavedanja kdo smo, kako vzgajamo in kdaj ter zakaj smo zašli iz poti.
Zavestno starševstvo tudi ne pomeni, da smo zavestni cel čas, saj je to praktično nemogoče. Večina našega dnevnega delovanja namreč prihaja iz nezavednega dela našega uma. Ampak, da z dviganjem zavesti postajamo bolj dovzetni za opazovanje naših interakcij z otroci in znamo prepoznati kdaj ne vzgajamo iz zadovoljevanja otrokovih nezadovoljenih potreb ampak naših, kdaj niso otroci krivi za našo slabo voljo, ampak smo krivec za naš notranji nemir mi sami ter naša preteklost.
Ko znamo ujeti naša omejitvena prepričanja, neizpolnjena hrepenenja in neslišana čustva ter jih zavestno obiti in spremeniti, vzgajamo zavestno, saj le takrat lahko zares slišimo in vidimo naše otroke, ker se fokus usmeri nanje in ne na nas.
Zavestni starš torej ni popoln starš, prav tako kot drugim se tudi njemu dogajajo napake. Se pa tak starš trudi svoje napake priznati, se zna zanje opravičiti in dela na dviganju zavesti z namenom izboljševanja odnosa z otrokom in s ciljem videti ga ter ga sprejeti takega kot je. Zavestni starš dela tudi na tem da širi svoja znanja o vzgoji ter v starševstvo zavestno vnaša izboljšave.
Kdaj torej lahko prepoznate, da vzgajate iz zavestnega dela vašega uma?
Verjamem da vas veliko med vami zavestno vzgojo v vsakdanjem življenju vsaj deloma že uporablja. Vsakič ko zmorete videti otrokovo “cmeravost” in mu stati ob strani sočutno, čeprav sami niste nikoli bili razumljeni, ko ste jokali. Vsakič, ko zmorete ostati mirni kljub otrokovi “trmoglavosti”, pa čeprav je bila vaša svobodomiselnost vedno zatrta. Vsakič, ko otrokovo “packanje” znate pohvaliti, pa čeprav je bila vaša kreativnost vedno zasmehovana. Vsakič, ko sprejemate otrokove odločitve brez sugeriranja in vpletanja, pa čeprav so vam odločitve v življenju sprejemali drugi. Takrat vzgajate zavestno, saj se zavestno odločate interakcirati z otrokom drugače.
Že to, da ste del skupnosti Odgovorno starševstvo veliko pove o tem, da vam je mar in da želite delati na sebi, v dobro svojih otrok.
Zavestni starš se torej uči vsak dan, saj mu otrok vsak dan nastavlja ogledalo in odpira nove uvide v stvari, ki niso njegove, ampak so plod generacijskih vzorcev vzgoje, po katerih je bil vzgajan sam, njegovi starši in starši njihovih staršev. Vsaka družina ima zato svoje vzorce in svoje točke, na katerih je dobro, da starša delata.
Kje torej začeti?
Začnemo lahko v točkah, v katerih prepoznamo, da se zapletamo znova in znova, da ne najdemo mirne poti nazaj ven. Če se nam zgodi, da na primer zakričimo na otroka zelo redko in se to pripeti denimo samo v res zelo stresnih trenutkih ali v trenutkih, ko tako reagiramo zaradi zagotovitve otrokove varnosti, potem to ni naša glavna točka, na kateri bi morali delati, sploh če se za nastalo situacijo otroku znamo opravičiti ter mu jo razložiti.
Delo nas torej čaka tam, kjer nam ne steče kljub trudu, kjer se v nas porajata stiska, nemir, razdražljivost, depresija. To so lahko na primer izzivi povezani z držanjem prostora otrokovemu joku, ko nam otroška trma povzroča lasten izbruh jeze, ko ne zmoremo biti prisotni ali se igrati z otrokom, ko ne znamo otroku postaviti mej itd.
Naslednja pomembna faza po tem ko prepoznamo, da imamo na nekem področju z otrokom izzive je, da si priznamo težavo. Naj se sliši še tako lahko, ta faza ni vedno tudi lahka. Le komu je enostavno priznati, da ima težave z lastno jezo in agresijo? Komu, da ne čuti ljubezni in veselja ob svojem lastnem otroku? Komu, da ne prenese določene otrokove osebnostne karakteristike?
Otroci so namreč naši, sami smo se zanje odločili in čutimo da bi jih morali brezpogojno ljubiti. Zato nam je lažje kriviti otroke same, da so oni krivi ker so s svojimi dejanji povzročili naše vpitje, da so oni čudni in zahtevajo preveč pozornosti ter se morajo sami spremeniti, kot dejansko pogledati sebi v oči in si priznati, da se nam na tem področju zatika in ne znamo reagirati drugače.
Priznanje teh težav ter prevzemanje odgovornosti na lastna ramena je začetni korak, ki nas lahko popelje po poti reševanja težav in izboljševanja odnosov.
Čeprav se nam najverjetneje zdi, da bo ta pot od priznanja do razrešitve problema naporna in dolga, če bomo sploh prišli do tja, temu ni vedno tako. To je samo naše omejitveno prepričanje, da ne bo šlo zlahka. Ko pa enkrat ozavestimo problem in se zavestno odločimo za spreminjanje lahko precej bolj hitro pridemo do cilja, kot so morda mislite.
V nas je moč, v nas je rešitev.
Ste torej pripravljeni stopiti na pot spreminjanja sebe?
- Zakaj je zavestna vzgoja tako zelo pomembna? - 12. 12. 2019
- Zavestna vzgoja - 12. 12. 2019
- Otroci z močno voljo - 15. 9. 2019