Moja zgodba in pot do zavestnega starševstva

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Ljudje smo zelo socialna bitja. Brez socialnih stikov ne bi preživeli in prav zato je to ena naših primarnih psiholoških potreb. Prva oseba, s katero poteka navezovanje stikov že od rojstva dalje je mama oziroma primarni skrbnik. Z odraščanjem se naš socialni krog širi in bogati. Radi se povezujemo prek druženja, komuniciranja in tudi prek zgodb.
A ker se bojimo ranljivosti, ne delimo ravno radi svojih najtemnejših zgodb, največjih izzivov, najtežjih problemov. Toda ravno zgodbe nas lahko povezujejo, opogumijo, navdušijo in opolnomočijo za spremembe.
Ko en v drugem vidimo pristnost, ranljivost, odprtost se rušijo zidovi med nami. Odpre se prostor za pogovor, sodelovanje, pomoč, empatijo. Odpre se tudi prostor za odločitev za lastne spremembe.
Ker se sama nimam toliko za strokovnjakinjo, ampak za večno učenko življenja, bi rada z vami pred kakršnim koli znanjem najprej delila svojo zgodbo, ki vam bo dala vpogled v to, zakaj sedaj počnem to kar počnem in kaj me je na to pot pripeljalo.
Sem torej mama in žena. Srečno poročena že 11 let, čeprav sva z možem par že skoraj 2 desetletji. Da hočem biti mama sem vedela že od malih nog. Prvič sem to postala pri devetih letih, ko se je rodila moja sestra. Od mame sem srkala znanje o negi in vzgoji in vse skupaj je bilo zame zelo intuitivno, naravno, samoumevno. Ko sem pričakovala svojega prvega otroka kakih večjih izzivov starševstva, kaj šele vzgoje prav zato nisem predvidela, čeprav sem vedela kako naporno je lahko prvo leto. Kljub temu sem se na porod in starševstvo vestno pripravljala in o njem veliko brala. Saj veste, takrat je časa vedno dovolj.
A prvorojenec je poskrbel za to, da so se moji temelji krepko zamajali, kakor tudi moje mišljenje o tem kakšni so otroci, koliko jokajo in da ne pridejo na svet kot tabula rasa ampak s svojo osebnostjo in karakterjem, še najbolj pa da vzgoja ne bo ravno enostavna. Ob otroku so se mi začele odpirati marsikatere rane iz otroštva, na katere sicer nikoli ne bi pomislila. Imela sem normalno, srečno otroštvo brez travm, čutila ljubezen staršev, čutila sem se videna, slišana, varna, staršem sem se lahko zaupala in imela sem jih rada. Verjetno veliko bolj kot moji sovrstniki.
Od kje neki se je torej ob otroku vse v meni začelo podirati? Kako so starši, sovrstniki, družba in izobraževalne institucije ter potek življenja vplivale na nastali konflikt? Kam je izginil materinski nagon in tista moja mirnost ob otrocih za katere sem vedno tako rada skrbela? Zakaj je moj dojenček tako zelo jokal, vedno tako glasno zahteval svoje, želel mojo konstantno pozornost, hkrati pa bil tako zelo občutljiv na vse?
Njegov močen karakter je začel prihajati na plano od vsega začetka, a je meni to postalo jasno šele pri njegovih 7 mesecih. Takrat sem se začela spraševati ali je mogoče da se siloviti izbruhi trme lahko pojavljajo že pred enim letom starosti in ne šele pri dveh. Pojavljal se je tudi strah, da je z njim kaj narobe. Vprašanj in izzivov je bilo preveč in na vsa si nisem znala odgovoriti.
Začela sem brati in iskati rešitve ter “krivca” ves čas videla v njem, ne pa tudi v sebi. Pot me je vodila po poti ljubeče vzgoje, iz katere sem ves čas izhajala, čeprav nisem vedela kako biti mirna in uglašena ves čas tudi sama. Poleg branja knjig sem se udeleževala tujih, pa tudi domačih delavnic, seminarjev ter izobraževanj za starše na temo sočutnega starševstva. A kljub vsem informacijam, ki sem jih dobila sem v praksi še vedno pogrnila prepogosto in to me je jezilo, a hkrati gnalo naprej. Prvič v življenju sem se odločila za prihoterapevtsko pomoč in se začela spraševati o vplivu mojega otroštva ter življenja na sploh na trenutno situacijo. Ker pa je bil napredek za moje pojme prepočasen, saj sem želela priti bistvu do dna in narediti dejanski premik v smeri razrešitve mojega notranjega konflikta, sem se odločila za študij zavestnega starševstva ter pridobila certifikat coacha zavestne vzgoje.
Vedela sem namreč da so prva leta otrokovega življenja v smislu razvoja možganov ter formacije stila navezanosti najpomembnejša. Zato nisem hotela svoje agonije podaljševati v nedogled ter želela priti do preboja.
Odločitev za študij je torej prišla iz čiste želje pomagati sebi. V mojem svetu je bil ta notranji konflikt, da ne zmorem in ne znam biti tako ljubeča, mirna, uglašena in igriva mama kot sem mislila da bom, ter dejstvo da otroku s tako močno voljo včasih ne znam postavljati mej na drugačen način kot z avtoriteto, česar pa nikoli nisem želela početi, vse to je bilo zame preveč boleče. A vendar sedaj vem, da mi je bilo vse to dano z namenom in poslano, da se iz tega nekaj naučim in zrastem. Kot vsaka druga ovira v mojem življenju.
Ker sem bila nad tako hitrimi rezultati coaching metode po kateri sedaj delam tako navdušena, sem se po koncu študija odločila da želim pomagati tudi drugim. Zato sem danes z vami in želim v tem tednu deliti vsaj delček znanja, ki ga v tako kratkem času lahko, oziroma podeliti z vami tudi kakšno mojo zgodbo o izzivih, ki sem jih uspela razrešiti, če bo le časovno vse uspelo.
Verjamem namreč da smo prav vsi starši sposobni narediti spremembe na bolje v tistih pogledih starševstva, kjer se zatikamo, če se le za to globoko v sebi odločimo. Pot ni lahka, saj nas pelje čez naša najgloblje skrita čustva in zgodbe, a je vredna, saj s tem delamo dobro ne samo našemu otroku, ampak vsem naslednjim generacijami nase družine.
In še misel v razmislek in navdih…
“Kar zacelite pri sebi, boste zacelili v celotni veji vaše družine.”💗
Če želite Natalijo ta teden spremljati, se nam pridružite v skupini Odgovorno starševstvo.
- Zakaj je zavestna vzgoja tako zelo pomembna? - 12. 12. 2019
- Zavestna vzgoja - 12. 12. 2019
- Otroci z močno voljo - 15. 9. 2019