Namen starševstva ni suženjstvo in otroci niso iz morske pene
Žal mi te je poslušati, kako silno grešiš, mamica. Grešiš, ker si ga pustila, da se meče po betonu in da te brca, ker ni dobil svoje petindvajsete lizike, grešiš, ker si neprespana zato, ker on ne zaspi do enih ponoči.
Se spomnite časov, ko so starejši bili avtoriteta? Jaz se tega zelo dobro spomnim. Rada sem imela te trdno postavljene meje. Dovolj je bil fotrov grajajoči pogled za mizo, da mi je takoj bilo jasno, da se juhe ne srka in da se ne govori s polnimi usti. Učitelje smo spoštovali z vstajanjem, ko so prišli v razred in z glasnim “dober dan”, z narejeno domačo nalogo in s čisto šolsko haljo.
Starši so bili red in zakon. Dedke in babice smo poslušali, ker se je tako od nas pričakovalo in to nobenemu ni predstavljalo težave. Če nisi bil dober v šoli, si nastradal in tukaj ni več kaj razpravljati. Ni izhodov ven, ni kolesa, ni žepnine, srečen, če nisi s copato dobil po riti takoj po roditeljskem sestanku. Beseda staršev je bila zadnja. Četudi si potem rekel samo “dobro”, je sledilo opozorilo. Če te jaz počim, ti bo tri dni zvenelo, si slišal? Moja je zadnja. In potem si samo pokimal, ne splača se ti tvegati, da fašeš kazen, gre vikend. Najhuje, kar se ti lahko zgodi, je, da cel vikend z babico trebiš riž. Veliko riža. Ali pa da čistiš klice z dvesto kil kalečih krompirjev v kleti.
Pridruži se fb skupini, kjer strokovnjaki brezplačno izobražujejo. Klikni na sliko spodaj:
Pri vsem se je vedelo, kakšen mora biti red in mi smo to pri odraščanju sprejeli kot trdno postavljeno mejo, preko katere se ne gre. Nimaš rad jote za kosilo? Boš jedel za večerjo. Nočeš niti za večerjo? Te bo čakala za zajtrk. Potem skapiraš, kako je to ogabno in jo poješ za kosilo, ki ti jo postavijo na mizo.
Je kaj sladkega? Jabolka so. Nekaj slajšega? Imaš jajce s sladkorjem ali pa naribaj jabolka s sladkorjem, jej sladkor, ne vem … Še ped dni je do plače, potem bo sladoled. Nagrade za odličen šolski uspeh in lepo vedenje so bile zelo skromne in mi smo se jih neskončno veselili. Za odličen uspeh sem od fotra in matke vedno dobila nekaj posebnega. Spomnim se prvega walkmana. Učila sem se za ta walkman dan in noč, pisala referate, popravljala ocene, samo da bi lahko poslušala Blondie in Depeche Mode med hojo v zelenih allstarkah, ki sem jih dobila za odličen uspeh leto prej. Allstarke so bile nekaj najboljšega, kar si takrat lahko imel od obutve, če ti jih je nekdo prinesel iz Amerike. Drugače pa si dobil superge na ježka iz Borova in šibaj, dokler se ne raztrgajo in to je vse, kar si dobil.
Ne morem ugotoviti, kaj se je v tem času zgodilo z vzgojo otrok in sistemom nagrajevanja. Danes imajo otroci veliko tega in ničesar se posebej ne veselijo. Lenoba in objestnost se tretirata kot “tak je, kaj naj storim”. Kaj se je zgodilo z igrami skrivalnic, elastiko, ti loviš, med dvema ognjema? Zgodil se je internet. Igrišča in dvorišča so zamenjala družabna omrežja. Čez noč. Potuhnjeno. Mi smo to sprejeli. Pozdravili. Se pridružili taki obliki druženja, za katerega potrebuješ samo računalnik in elektriko. Otroci se družijo online. Znotraj.
Kot starš sem sledila staremu receptu svojih staršev, da ti otroci ne pojedo možganov ali kako ostati normalen, avtoritativen in da imaš neomejeno svobodo gibanja.
Kot da je postal trend, da meja ni ali pa jih starši ne znajo postaviti in ohraniti. V bistvu se je spremenilo to, da se danes otroke obravnava, kot da so iz morske pene. Včasih se tako ustavim in opazujem mlade starše po igriščih. In mi jih je žal. Vidim, da se vlečejo, zafrustrirani so, ne morejo obvladati lastnega štiriletnika. Tečejo za njim s posodicami po igrišču in ga med tekom hranijo, ker “on samo tako hoče jesti”. Tečejo za njim, da bi preprečili padec. Pa pusti ga, naj pade, kako bo razvil motoriko lastnih rok in nog, če niti ne ve, da obstaja tudi ta možnost … da pade. “Moj ne je špinače, moj ne je mesa, samo krompir bi, ta moj ne spi do polnoči”. Kako zavraga ne spi, saj lepo piše v knjigo dr. Spocka: Dajte ga v posteljo nahranjenega, preoblečenega in ugasnite luč. Ob devetih v posteljo, stari. Joči, briga me … tudi jaz sem živo bitje. Kje je mojih pet minut?
Vse lepo piše v bestsellerju “Kako vzgojiti otroka”. Mislim, da je večina od nas nasledila to knjigo. Od koga? Od svojih staršev. Kaj mislite, zakaj so potrebovali knjigo? Da vidijo, kako je treba vzgajati. In tudi jaz sem podedovala knjigo, jo prebrala in uporabila vse, od platnic do platnic.
Jaz sem njih rodila, ne oni mene. Je čas in prostor za hranjenje, spanje, igro in tu ni kompromisov. To je preprosto tako. Ni namen starševstva, da si suženj, ampak da iz otroka narediš pošteno človeško bitje s pridobljenimi zdravimi navadami. Da z otrokom zgradiš zdrav, razumen odnos, kjer se ve, da je medsebojno spoštovanje najpomembnejše, tako kot doslednost pri vsakem izgovorjenem pravilu.
“Oprostite,” mi reče ena mamica, “vaš otrok je zemljo.”
“Vem, naj je, če mu je všeč. To je mala žival. Če mu ne bo po volji, bo že pljunil.”
Nisem pridobila veliko somišljenikov v teh spontanih skupnih druženjih po igriščih. Mnogim sem delovala čudno in so se me izogibali. In to sem razumela. Nisem se pogovarjala, dokler mi niso postavili vprašanja. Tvoj otrok, tvoja skrb. Žal mi je, da te poslušam, kako silno grešiš, mamica. Grešiš, ker si pustila, da se meče po betonu in da te brca, ker ni dobil petindvajsete lizike, grešiš, ker si neprespana zato, ker on ne zaspi do enih ponoči. Grešiš, ker mu plačaš z lizikami, da je dober do tebe i do drugih. Grešiš, ker mu neprestano z vlažnimi robčki brišeš roke. Grešiš, ker ga učiš, da ga bo vsak pes ugriznil in vsaka mačka popraskala. Grešiš, ker je debel, v plenicah, z dudo, ima pa štiri leta in pol in črne zobe od kariesa. Grešiš, ker mu ne dovoliš, da gre v pesek, da se ne bi umazal in na tobogan, da ga ti ne bi morala loviti, ker mu bo ritka po tvojih kriterijih pregrobo pristala na tleh. Potem bo jokal … ti pa si ostala brez sladkarij v tej tvoji torbi z račkastim vzorcem. Žal mi te je, ženska. Žal mi te je, ker vem, v kaj se boš spremenila. V tisto, kar nobenemu ni všeč. Tudi tvojemu otroku ne.
A kdo sem, jaz, da lahko sodim? Moji otroci so zapackani, umazanih rok, obmetavajo se z zemljo, nisem jih videla že več kot pol ure in ne sekiram se.