Kaj pa hvala?

Kaj pa hvala?

Moj mlajši sin, šteje tri leta in pol, se nikoli za nič ne zahvali. Razen meni in svoji starejši sestrici. Tudi pozdravlja ne. Še več! Z večino ljudi, ki jih ne pozna ali pa jih ne videva pogosto, se sploh ne pogovarja. K sreči je prerastel vsaj to, da mojim znancem med pogovorom, če so mu bili res tuji, ne obrne več hrbta. Vam povem, da je znalo biti kdaj kar kočljivo, ker bolj jasnega znaka ignorance se pač težko spomnim.

Njegova desetletna sestra je pravo nasprotje. Vsakega pozdravi, veliko govori in vedno ve kdaj je potrebno uporabiti vljudnostne izraze. Skratka moja punca je vzor vljudne osebe in vsi mi govorijo, da imam res srečo. Ko jo človek gleda in posluša, ne bi verjel, da je bila pri njegovih letih popolnoma taka, kot njen mlajši bratec.

In tako kot njej, tudi njemu nikoli ne rečem, da naj se zahvali. Niti mu ne rečem, da mora koga pozdraviti ali se s kom pogovarjati.

Opozarjanje otroka, sploh pa siljenje, da naj se zahvali in da naj pozdravi ni samo neproduktivno, ampak tudi žaljivo. Neproduktivno zato, ker nikoli, ampak res nikoli ne bo tega rekel, če se je tako odločil. Če pa bo… Hja, ne bo rekel zato, ker misli, da je to prav in se želi zahvaliti ali pozdraviti, ampak bo to storil pod prisilo. Prisila pa v vzgoji še nikoli ni bila recept za dolgotrajno rešitev. Žaljivo pa zato, ker otroka, ki je že tako v stiski, s tem spravimo v še večjo stisko. S tem zanemarimo njegova čustva in občutke. Ne priznavamo njegove stiske in mu s tem sporočamo, da nam je popolnoma vseeno kako se v tistem trenutku počuti, saj smo v ospredje dali svojo željo in družbeno normo. In seveda tisti slavni »kaj bodo pa drugi mislili« moment. Kaj bodo pa drugi mislili, mora biti pri odnosu z našim otrokom zadnje kar šteje, oziroma tisto kar sploh ne šteje! Drugih ne bo v bližini, ko boste s svojim otrokom gradili odnos. Drugih ne bo v bližini, ko bo otrok potreboval vaše zavetje in spodbudo. Drugih ne bo v bližini, ko boste vi v stiski zaradi bolezni ali težav vašega otroka.

Ko moj fantič ne pozdravi in se ne zahvali, se nikoli ne obremenjujem kaj si drugi mislijo. Vem, čutim in opazim pa kdaj rahlo do zmerno neodobravanje z njihove strani. No, morda kdaj tudi močno, ampak se na to res ne oziram. Če bi se ozirala ne druge, bi verjetno imela drugačno frizuro in se oblačila bolj »letom primerno«.

In ker svojega otroka ne želim spravljati v stisko ali ga poniževati, mu nikoli nič ne rečem. Naredim pa nekaj drugega. Na stopnišču in v okolici bloka vedno vljudno pozdravljam ljudi. Če vidim, da gre kdo za mano v blok, počakam in pridržim vrata. Če jih kdo pridrži meni, se iskreno zahvalim. Ko mi sin karkoli da, prinese, lepega pove, se mu iz srca zahvalim. Ko kihne, mu že od rojstva rečem na zdravje. Ko on kaj dobi od koga, se jaz zahvalim. In tako kot je to delovalo pri moji zlati punci, vem, da bo tudi pri njemu. Učimo z zgledom in ne z besedo.

Tako da nič se ne sekirajte, če vaš malček ne obvlada vljudnostnih izrazov in jih nikoli ne uporabi. Uporabljajte jih vi. Za tiste, ki pa vas rahlo do zmerno čudno pogledajo, ker otroka ne silite v uporabo vljudnostnih izrazov pa sploh ne. Vi živite s svojim otrokom in tkete z njim njegov najpomembnejši odnos v njegovem življenju. Že s tem je dovolj dela, tako da res ne potrebujete obremenjevanja z drugimi.

In prepričana sem, da boste z dobrim zgledom in brez dodatnih besed čez nekaj let ponosno stopali ob svojem otroku, ki bo vljudno pozdravljal in se zahvaljeval. Takrat se lahko potrepljate po rami in si rečete, da ste dober starš. Ker za svojega otroka ste v vsakem primeru najboljši in prav je, da se kdaj tudi sami spomnite na to. Še preden se vam bo otrok za to začel na glas zahvaljevati.

Keep rockin`!

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor