Skupaj nama je jok uspelo spremeniti v smeh

Moj otrok me uči veselja ob majhnih zmagah na poti do cilja

Minila sta že več kot dva meseca, odkar je moja hčerka začela obiskovati vrtec. O tem, ali naj sploh gre v vrtec, sva z možem imela pomisleke, ko pa je pokazala tudi željo po druženju z vrstniki, sva odločitev sprejela lažje. Ker je bila v družbi drugih ljudi vedno sproščena, sva zmotno mislila, da bo tako tudi, ko se bo znašla brez svojih bližnjih v krogu popolnih neznancev, kar bi na začetku vzgojiteljica, pomočnica vzgojiteljice in otroci v vrtcu tudi bili.

Slika je simbolična
Slika je simbolična

Najino slovo

Najbolj učinkovito sem se z izzivom jutranjega odhoda v vrtec spopadla tako, da sva se s hčerko dogovorili, da si vedno pomahava skozi okno. Ta najin način slovesa (povezava do Zakaj se bom vedno poslovila od hčerke) uporabljava še vedno in prav vidi se, koliko ji pomeni. To pa še ni ves del najinega jutranjega rituala v vrtcu. Najprej se ji pomagam sleči in preobuti v copate, nato jo vzamem v naročje in skupaj zapojeva pesmico. Pospremim jo do vrat, kjer si dava poljubček na lička in si rečeva adijo. Že takrat omenja, da mi bo pomahala. Pohitim skozi vrata, da čimprej pridem pred vrtec, kjer me pri oknu že čaka vzgojiteljica, ki v naročju drži mojo deklico, ki mi maha in pošilja poljubčke. In enako delam jaz. In takoj zatem odidem, da se slovo ne razvleče preveč.

Mojega otroka je tolažila tujka

Najtežji so bili prvi tedni, ko mi je pri oknu mahala v solzah. Takrat sem vsakič znova začutila potrebo po tem, da bi stekla nazaj in objela ter potolažila svojo malo žalostno punčko. Pa sem se vedno ugriznila v jezik oz. v misli in odkorakala – pri srcu pa mi je bilo tesno, ker je neka, pa čeprav prijazna, strokovna, srčna, vseeno tuja ženska objemala in tolažila mojega otroka. Razmišljala sem tudi o tem, da je ne bi več vozila v vrtec in bi še nekaj časa ostala doma, saj sem v tistih trenutkih spet pomislila na to, da bi kljub vsemu zmogla uspešno združiti skrb za otroka in delo. (povezava do Zakaj moj otrok obiskuje vrtec, čeprav sem doma?)

Ampak sem vztrajala – zase in zanjo. Želela sem ji namreč sporočiti, da se je v življenju treba včasih malo potruditi, stisniti zobe in morda tudi komu zaupati, da bo kmalu bolje. Nisem ji želela dati lekcije, da lahko kar takoj obupaš in se predaš. Verjamem, da če ne prej, bi nam bilo s takim načinom še huje, ko bi morala v šolo, kjer ne bi bilo možnosti, da pač odnehaš, če vse ves čas ne teče gladko.

Ne joka več

In zdaj obiskuje vrtec že več kot dva meseca. Kaj mislite, še vedno joka vsak dan, ko jo pustim tam? Ne, ne joka več. Pa tudi kosilo že poje. Na začetku ni pojedla niti drobtinice. Tudi doma ni imela pravega apetita. Redno hodi na kahlico, čeprav ima še plenice, a so pogosto prazne. Ob začetku obiskovanja vrtca kahlice niti videti ni hotela oz. zmogla. Zdaj pa jo uporablja tudi že v vrtcu!

Vsakič, ko jo grem iskat, se veselim snidenja. Na začetku mi je bilo kar težko, saj je vedno objokana padla iz vzgojiteljičinega v moj objem. A takrat sem jo, za razliko od zjutraj, lahko vsaj objela in potolažila! Nekega dne pa sem potrkala na vrata in čakala, da mi vzgojiteljica spet prinese otroka, zato sem imela pogled usmerjen naravnost. Ko pa so se vrata odprla, je imela vzgojiteljica prazne roke! Takoj zatem sem pogledala dol in videla svojo malo deklico, ki sama teče proti meni. Kakšen teden kasneje je iz igralnice prikorakala bolj suvereno in brez solznih oči. Kasneje se je celo smejala, ko sem jo prišla iskat.

Vsak dan je zmaga

Pred nekaj dnevi mi je zjutraj ob slovesu prvič rekla, da lahko dudo odnesem s seboj, a se je potem premislila. Je bila pa že naslednji dan brez nje celo pot do vrtca in danes jo ob prihodu v igralnico ni dala v usta, ampak jo je držala v roki. In danes je prvič sama zakorakala med otroke – prej pa sem jo vedno nesla in predala vzgojiteljici oz. pomočnici. In tudi sama je pritekla do okna in mi z nasmehom na obrazu mahala in pošiljala poljubčke – in jaz njej.
Počutila sem se odlično, saj nama je skupaj uspelo prebroditi eno izmed prvih težav, na katere bova naleteli v življenju. In obe sva izšli kot zmagovalki. Moja mala deklica me uči veselja ob vseh malih zmagah na poti do cilja.

Deja D

Deja D

Sem najprej mamica, potem pa še ljubiteljska fotografinja ter mestna duša, ki živi na podeželju in obožuje živali. Že nekaj časa pišem blog Kuhartnica, na katerem je zadnje čase največ tem, povezanih z mojo ljubo hčerko.

Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski.

Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.
Deja D
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Deja D

Deja D

Sem najprej mamica, potem pa še ljubiteljska fotografinja ter mestna duša, ki živi na podeželju in obožuje živali. Že nekaj časa pišem blog Kuhartnica, na katerem je zadnje čase največ tem, povezanih z mojo ljubo hčerko. Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski. Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.

Dodaj odgovor