Največja napaka pri obravnavi ločenih staršev

Ločitev staršev je proces, ni enkratni dogodek. Nekateri starši so ta dogodek načrtovali, drugi ne. Govorim o skoraj polovici staršev, katerih bivši partnerji so sprožili postopek za prekinitev partnerske zveze. Za starše, ki takšne informacije niso pričakovali, ta novica lahko šok. Zato kar nekaj časa lahko traja, da starš to šokantno informacijo predela, ozavesti resnično »globino« te informacije in se z njo tudi konstruktivno sooči.

Na dan privrejo seveda vsa negativna čustva v odnosu do bivšega partnerja, pa iskanje vzroka, zakaj se je ravno njim to moralo zgoditi, pa potem iskanje odgovora na to, ali ga/jo je bivši partner varal in ima že drugega/drugo idr. Ti zdaj že bivši partnerji se potem odpravijo na center za socialno delo, kjer naj bi jim pomagali do dogovora, kako po ločitvi skrbeti za skupnega otroka oz. za skupne otroke.

Naj na tem mestu pripeljem v vaš dom še nekaj znanosti, predno opišem, kako potekajo pri nas tipične obravnave družin z ločenima staršema. Tokratno uporabno znanje si »sposojam« od ameriškega strokovnjaka dr. Sullivana, ki je ugotovitve ameriške raziskave združil v spodnjo preglednico, ki jo v nadaljevanju grafično prikazujem.

Stili starševstva

Dr. Sullivan je proučeval, v kakšnem odnosu so starši po ločitvi oz. na kakšen način izvajajo svojo starševsko vlogo, ko prekinejo partnersko vez. Ugotovil je, da večino staršev lahko razporedi v 4 skupine, ki jih imenujemo tudi starševski stili: visoko konfliktno starševstvo (15 %), sodelovalno starševstvo (25 %), (z)mešano starševstvo (20 %) in paralelno starševstvo (40 %).

Sam menim, da je v podobne skupine moč razvrstiti tudi slovenske starše z manjšo dopolnitvijo. Delež paralelnih starševstev je po mojem mnenju precej nižji od 40 %. Dodal pa bi še skupino, kjer se starš sam (na lastno željo ali pobudo) ali pa »s pomočjo« sistema zavoljo dobrobiti otroka (npr. po tem, ko je otrok že močno odtujen) umakne iz svoje starševske vloge. Takšno dodatno skupino bi lahko poimenovali tudi »popolno eno-starševstvo«. Otrok, ki živijo zgolj z enim staršem in imajo zelo malo ali pa nič stika z drugim staršem, je po moji oceni kljub vsemu veliko in delež teh ne bi bil zanemarljiv.

Kakorkoli, če se vrnem h kratki razlagi zgoraj predstavljenih štirih stilov starševstva, lahko z gotovostjo trdimo, da je sodelovalno starševstvo najboljša oblika odnosa med ločenima staršema in najbolj ugodno vpliva na otrokov razvoj. V letu 2019 je bilo obema staršema v Sloveniji dodeljenih 24,3 % otrok. Zato lahko povzamemo, da je trenutno stanje v Sloveniji skladno z ugotovitvami omenjene raziskave – vsaj kar se tiče sodelovalnega starševstva.

No, tu se kljub vsemu skriva še en nepomemben detajl. Nekateri starši se odločijo za so-starševstvo, da bo »volk sit in koza cela«. V resnici pa je njun odnos daleč od »sodelovalnega« in so-starševstvo v sodni odločbi skriva v ozadju zgolj podatek, da je razmerje časa, ki ga otrok preživi z obema staršema, približno enakovredno razporejen. Nista pa starša ravno v sodelovalnem odnosu. In to je velika razlika.

Največja napaka pri obravnavi ločenih staršev

Nadalje dr. Sullivan omenja visoko konfliktno starševstvo. V takšni obliki starševstva vsaj eden (ali oba starša) v sebi nosi popačeno podobo sebe, drugega starša in/ali otroka. Vsaj eden starš želi svoje potrebe projecirati na otroka ali bivšega partnerja, ob tem pa je poln jeze in sovražnosti. V takšnih družinah se pogosto razvije psihična zloraba otroka v ločitvenem postopku, ko je otrok prisiljen v zavrnitev enega starša, da si s tem zagotovi ljubezen drugega starša.

(Z)mešano starševstvo oz. izvorno »mixed parenting« označuje odnos med staršema, ki imata ves čas konflikt. Nenehno ‘sodelujeta’ in si nasprotujeta. Lahko bi ju označili kot ‘jezna prijatelja’, ki preko konflikta vzdržujeta končano zvezo.

Paralelno oz. vzporedno starševstvo pa označuje stil starševstva, v katerem je med staršema malo sodelovanja in tudi malo konfliktov. Malo konfliktov pa ni zaradi tega, ker sta starša sodelovalna. Ampak zato, ker so stiki med njima minimalni in se jim izogibata. Starševski načrt je lahko dogovorjen na sodišču. Vsak starš poskrbi za otroka takrat, ko je njegov čas po starševskem načrtu. Starša imata minimalno komunikacije in nadaljnjega soodločanja o otroku.

Največja napaka sistema

Sam opažam, da gre pri strokovni obravnavi družin z ločenima staršema za zelo ozkogled pristop v procesu obravnave in pomoči. Večina strokovnih delavcev na centrih za socialno delo, ki so nekako prvi v ‘bojni liniji’ obravnave družin z ločenima staršema, zgolj ugotavlja, ali sta starša zmožna doreči podrobnosti glede starševskega načrta ali ne. V kolikor tega cilja v enem, dveh ali treh srečanjih na centru za socialno delo ne dosežeta, ta v zapisniku napiše, da starša nista sposobna komunicirati in se dogovoriti glede starševske skrbi, zato naj o tem odloči sodišče. No, pa da ne bom izvzemal tiste strokovne delavce, ki se res trudijo delati s temi starši. Nikakor ne podcenjujem njihovega truda. Vendar pa pogosto opazim zapisnik s centra za socialno delo, na katerem je vsebina, kakršno sem opisal zgoraj. Starša center za socialno delo torej usmeri na sodišče. Tam starša lahko pošljejo na ‘višjo stopnjo dogovarjanja’, na mediacijski pogovor, vendar pa zelo verjetno kaj bistveno boljše  komunikacije med njima ne bo, kot na stopnji pred tem.

V sklopu te teme se ne želim nikakor opredeljevati do vsebine starševskega načrta. Želim pa na tipične razvezne postopke podati širši pogled in širše razumevanje dogajanja tekom obravnav skozi prizmo zgoraj predstavljenih stilov starševstva.

Upoštevajoč tipe starševstva lahko povzamem, da želijo centri za socialno delo in kasneje tudi sodišča starše, ki se v svojem starševskem delovanju nahajajo v modelu visoko konfliktnega ali pa (z)mešanega starševstva, prisiliti k sodelovanju oz. k sodelovalnem starševstvu. To pa enostavno ne gre. Sodelovanje ne more biti prisila. Tega so zmožni najbolj zreli starši, ki so dogovorni in ki nadzirajo svoja čustva. Nikakor pa ni mogoče k sodelovanju prisiliti tiste, ki se ne želijo pogovarjati oz. dogovarjati z drugim staršem. In tu vidim sam NAJVEČJO NAPAKO sistema pri obravnavi družin z ločenima staršema.

Se sprašujete, kje je rešitev?

Točno to vprašanje sem prejel tudi na sedežu Varuha človekovih pravic, ko sem nekaj več kot ducatu pravnikov povedal svoje mnenje:

Rešitev sam vidim v paralelnem starševstvu. Več kot je konfliktov med staršema, več je potrebnih vnaprej določenih pravil za izvajanje starševske skrbi. Model paralelnega starševstva je po besedah dr. Sullivana zanimiv iz dveh razlogov. Raziskave namreč kažejo, da so otroci, ki odraščajo v takšnem modelu starševstva, enako prilagodljivi kot otroci, ki odraščajo z dvema sodelovalnima staršema. Odnosi med staršema pa se uredijo tako, da se bistveno zmanjša interakcije in dogovarjanje med dvema konfliktnima staršema. Ob tem je potrebno še poudariti, da je ta model uspešen le, če je v obeh domovih primerno starševstvo in če je starševski načrt dobro/natančno določen oz. dogovorjen.

Menim torej, da bi morale biti institucije bolj usmerjene k ponujanju rešitev in odpiranju tematskih področij, o katerih naj starša razmišljata v sklopu priprave starševskega načrta. Četudi to počneta vsak zase in se o podrobnostih usklajujejo na sodišču. Kot neprimerno sam ocenjujemo obravnavo, ki starša skuša prisiliti k sodelovanju, ko tega nista zmožna.

Največja napaka pri obravnavi ločenih staršev

Sodna odločba naj torej vsebuje čim več podrobnosti glede skrbi za otroka. S tem ne bo potrebne dodatne konfliktne komunikacije med staršema. In vsak starš bo opravljal svojo funkcijo takrat, ko bo to določala sodna odločba. Odločba naj torej z določitvijo časa, ki ga otrok preživi z obema staršema, sledi dolgoročni največji koristi otroka. Vsi ostali dogovori pa naj bodo prilagojeni stopnji in načinu komunikacije med staršema. Slabša kot je komunikacija, več naj bo natančno opredeljenih določil starševskega načrta.

Dr. Nielsenova ugotavlja, da sčasoma večina ločenih staršev preide na paralelni model starševstva. To velja tudi za tiste starše, ki se dogovorijo za skupno starševstvo, ki predvideva sodelovanje med ne-konfliktnima staršema. Odnosi postanejo na nek način poslovni – na distanci. Zelo malo staršev ima namreč nekaj let po ločitvi prijateljski, sodelovalni odnos.

Zaključek

Za veliko staršev, katerih vedenja usmerjajo njihova negativna čustva v odnosu do bivšega partnerja, je po mojem mnenju paralelno starševstvo rešitev, kako vsaj v prvem letu ali dveh po ločitvi poskrbeti za otroka. Trdim tudi, da za prehod staršev od konfliktnega ali pa (z)mešanega načina starševstva v paralelno starševstvo ni potrebe po vmešavanju drugih strokovnjakov. S pomočjo pravih informacij si lahko starši sami pripravijo načrt starševske skrbi, ki bo vseboval elemente paralelnega starševstva in ki bo lahko izhodišče za njuno pogajanje. Četudi se zaključno pogajanje odvija na sodišču in o določenih stvareh odloča sodišče, starša lahko s pomočjo pravih informacij sama doma razmišljata o tem, kakšna in kako nantančno določena »pravila« skrbi za otroka naj vključita v starševski načrt. Le ta naj sledi potrebam in zmožnostim njihove družine.

Ravno s tem namenom sem zasnoval koncept in istoimenski video program Kvadrant od-ločitve. Vsi tisti, ki torej čutite, da se težko pogovarjate oz. dogovarjate z bivšim partnerjem, pa ne veste, kako naprej oz. s kakšnim predlogom pristopiti k bivšemu partnerju, vam torej svetujem ogled video programa. S tem video programom si zagotovite dostop do celega spektra informacij o tem, kako pripraviti starševski načrt in kaj vse naj vsebuje dobra in natančno določena sodna odločba, ki bo v praksi pomenila izvajanje paralelnega starševstva.

Več o samem programu si lahko preberete na Kvadrand od-ločitve.

Matej Zaplotnik

Matej Zaplotnik

Sem Matej Zaplotnik, diplomirani socialni pedagog, zaposlen kot vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu ter ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra MIT,katerega vizija je: »Vse o ločitvi na enem mestu.«

V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.
Matej Zaplotnik
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Matej Zaplotnik

Matej Zaplotnik

Sem Matej Zaplotnik, diplomirani socialni pedagog, zaposlen kot vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu ter ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra MIT, katerega vizija je: »Vse o ločitvi na enem mestu.« V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.

Dodaj odgovor