Ločeni starši – vzemite odločanje o usodi vaše družine V SVOJE ROKE!

Ločitev staršev je prelomnica v življenju marsikaterega starša in tudi otroka. Partnerjema, ki prekineta partnersko zvezo in se jima je v času skupne zveze rodil otrok, slovenska zakonodaja ponuja dve možnosti, da prideta do dogovora glede starševske skrbi glede tega otroka.

Prva možnost je seveda sporazum oz. sporazumna razveza, v kateri se starša sama dogovorita glede nadaljnje skrbi za otroka. Ta možnost je na voljo tistim zrelim staršem, ki se zavedajo svoje odgovornosti, ki so čustveno stabilni in ki znajo ločiti svojo starševsko in svojo (prekinjeno) partnersko vlogo.
Pa vendar, roko na srce, teh staršev je relativno malo. Po statističnih podatkih cca. 20 % staršev v razveznem postopku sklene sporazum. Vsem ostalim slovenska zakonodaja ponuja le eno – tožbena razveza oz. razveza na podlagi tožbe med zakoncema.

Ta možnost je po mojem mnenju s strani staršev, ki se ne uspejo takoj po končanju partnerske zveze dogovoriti glede starševske skrbi, vzeta preveč lahkotno z zelo pomanjkljivim zavedanje dejanskih posledic takšne odločitve.Kaj želim s tem povedati?

Starši precej »lahkotno« vložijo zahtevek za tožbeno razvezo. Od predložitvi zahtevka pa je v njihovih glavah približno takšno razmišljanje: »OK, z bivšim partnerjem se ne moreva nič dogovorit. Podal/a bom zahtevek za tožbeno razvezo. Bo že sodišče uvidelo, da imam prav in dokazal/a bom, da je moj predlog najboljši in da najbolj koristi mojemu otroku!«

Ta miselna naravnanost bo v nekaj »procentih« ločitvenih postopkov verjetno pravilna. V večini primerov pa žal ne. Menim, da bi se večina staršev drugače odločala, če bi imela v mislih tisto resnično težo in resničen »širši pomen« odločitve, ko na sodišču odda zahtevek za tožbeno razvezo.
Vsem staršem, ki se ločujejo in ki so v procesu razmišljanja o oddaji zahtevka za tožbeno razvezo, svetujem, da imajo v mislih absolutno resnično posledico te odločitve:

»ODDAJAM ZAHTEVEK ZA TOŽBENO RAZVEZO, S ČIMER ODDAJAM SOGLASJE K TEMU, DA BO O USODI MENE IN MOJE DRUŽINE ODLOČALA OSEBA, KI BO MENE ALI KATEREGAKOLI DRUGEGA ČLANA DRUŽINE VIDELA 3-KRAT, MORDA NAJVEČ PETKRAT.«

Takšno zavedanje in ta miselnost bi po mojem mnenju korenito spremenila tok odločitev posameznega starša v ločitvenem postopku.

To, kar zgoraj navajam s tiskanimi črkami, je DEJSTVO! Sodnik ali sodni izvedenec, ki imata največjo moč odločanja v postopkih razveze – nihče od njiju starša ali otroka ne bo videl v življenju več kot 3-krat. Edino, če se bodo zadeve tako zapletle in boste imeli posledično tako enormne »odvetniške« stroške, da boste imeli na sodišču 5 ali celo več obravnav v istem sodnem procesu.

 

Ne glede na to, kako dolgo bo sodni proces trajal, pa je neobhodno dejstvo tudi sledeče:
Končna odločitev sodišča bo skoraj zagotovo takšna, kot pri večini drugih družin, v katerih sodišče odloča o starševski skrbi po ločitvi partnerjev. Z drugimi besedami to pomeni, da z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da bo sodišče odločilo o enostarševski skrbi za otroka, z drugim staršem pa bo imel otrok stike vsak drugi vikend in enkrat ali dvakrat med tednom.

Pa je to res tisto, kar si starši želijo?

Vsaka družina ima samosvojo dinamiko, »družinsko kulturo« lahko tudi rečemo tej posebnosti delovanja najbolj primarne celice v skupnosti. Na žalost so vse te posebnosti družine na sodiščih povsem spregledane. Pa bi po mojem mnenju morale biti upoštevane po ločitvi staršev oz. ob prehodu družine iz bivanja v enem domu v bivanje v dveh domovih. Žal ljudje preveč pogosto odgovornost za to, kaj se nam v življenju dogaja, prelagamo na druge. Posledično pa smo nezadovoljni. Podoben trend je prisoten tudi v razveznih oz. ločitvenih postopkih.

Ločeni starši po moji oceni prehitro obupajo nad sabo in bivšim partnerjem in se premalo potrudijo za to, da bi poiskali čim več alternativnih možnosti, ki bi jim pomagale ohraniti moč odločanja o lastni usodi in usodi družine v svojih rokah.

Morda je v glavi staršev časovna stiska, ko si mislijo, da se z bivšim partnerjem pa že ne da nič dogovorit in da se ne bo nikoli dalo. Zato je najbolje, da grejo na sodišče in bo tam najhitreje odločeno. Naj starše pomirim – če bo na sodišču podan tožbeni zahtevek za razvezo, zagotovo sodišče prej kot v enem letu ne bo podalo dokončnega sklepa. Saj bosta na sodišču potrebna vsaj dva ali trije sodni naroki. V povprečju pa je po moji oceni sodni sklep pravnomočen nekje 2 – 3 leta po vložitvi zahtevka za tožbeno razvezo. Vmes bo zaradi »urgentnosti« sicer lahko izdana kakšna začasna odredba, vendar pa dokončna odločitev sodišča zagotovo ne bo stopila v veljavo prav hitro.

Prepričan sem, da bi v 2 – 3 letih marsikateri starši z minimalnim delom na sebi, z iskanjem pravih informacij, z različnimi poskusi vzpostavitve dialoga ali kompromisa z bivšim partnerjem, z ustrezno strokovno pomočjo (pa to niso odvetniki) bili sposobni prej kot v treh letih najti najboljšo obliko starševske skrbi za svoje otroke. Le odločiti se je potrebno, KDO želite da odloča o usodi vaše družine!

Kvadrant od-ločitve je zagotovo nekaj, kar staršem v ločitvenem postopku pomeni »kvalitetno« odskočno desko na poti urejanja varstva in vzgoje po ločitvi staršev.

Več si lahko preberete na kvadrant od ločitve.
Še kakšno dodatno informacijo, ki vam utegne koristiti v procesu priprave starševskega načrta, pa lahko najdete na povezavi brezplačni priročnik.

 

Matej Zaplotnik

Matej Zaplotnik

Sem Matej Zaplotnik, diplomirani socialni pedagog, zaposlen kot vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu ter ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra MIT,katerega vizija je: »Vse o ločitvi na enem mestu.«

V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.
Matej Zaplotnik
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Matej Zaplotnik

Matej Zaplotnik

Sem Matej Zaplotnik, diplomirani socialni pedagog, zaposlen kot vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu ter ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra MIT, katerega vizija je: »Vse o ločitvi na enem mestu.« V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.

Dodaj odgovor