Ali bo ločitev trajno škodovala mojim otrokom (3 ugotovitve)?

»Ali sem dobra mama? Naj vztrajam v zakonu zavoljo hčere, ali se ločiti? Kaj, če si zaradi najine ločitve nikoli ne bo opomogla in jo bo zaznamovala do konca življenja?« Vse to so vprašanja, s katerimi sem se srečevala v obdobju, ko sem se znašla na največjem razpotju v svojem življenju. Težko je predvideti, kako bo ločitev vplivala na otroka, saj jo vsak otrok sprejme drugače. A če povzamem besede terapevtke Samanthe Rodman, se večina otrok po ločitvi pobere in nadaljuje na mnogih področjih v življenju tako dobro, kot otroci v družinah s poročenimi starši. Vse je odvisno od tega, kakšni ste vi kot starš, in da čim bolj zmanjšate negativni vpliv vajine ločitve na otroka.

Ali bo ločitev trajno škodovala mojim otrokom (3 ugotovitve)?

Za vas povzemam 3 ugotovitve strokovnjakov, ki odkrivajo, na kaj morate biti pozorni, da ločitev ne bo trajno škodovala otroku.

Prva ugotovitev

Otroci, ki so doma veliko izpostavljeni sporom, se po ločitvi počutijo bolje, kot pa otroci, katerih starši na zunaj izgledajo, kot da se dobro razumejo, čeprav se ne. Prva skupina otrok je ob ločitvi manj presenečena (kljub temu, da je lahko vaš otrok še tako majhen, da bo vseeno presenečen), in ko se zakon staršev konča, postanejo mirnejši in manj prepirljivi. Če se starši med ločitvijo veliko prepirajo in otroku govorijo grdo o bivšem partnerju, pa ima to lahko negativne posledice za otroka in lahko se počuti prisiljenega, da izbere stran – mamo ali očeta.

Druga ugotovitev:

Bolj občutljivim otrokom včasih koristi obisk otroškega psihologa, s komer se lahko pogovori o svojih čustvih po ločitvi, lahko pa jim koristi že samo pogovor s starši. Ključno pri vsem je, da se po svojih najboljših močeh zadržite, da ne govorite grdo o bivšem partnerju, predvsem ob navzočnosti otrok. Veliko odraslih, ki izhajajo iz ločenih družin, namreč zameri staršem, zaradi katerih so se počutili, kot da morajo po ločitvi izbirati stran. Mnogi odrasli, ki izhajajo iz ločenih družin, pa sploh nimajo nobenega odnosa z enim od staršev, največkrat z očetom, ker se počutijo, kot da bodo zaradi morebitnega odnosa z enim nelojalni do drugega starša. Vse to pa lahko vodi v dolgotrajno čustveno bolečino tako pri otrocih kot pri starših.

Tretja ugotovitev:

Neka raziskava je pokazala, da imajo otroci ločenih staršev v primerjavi z otroci s poročenimi starši večje težave v razmerjih kot odrasli, in da za njih obstaja večja možnost za ločitev. Seveda pa obstaja možnost, da je v igri še druga spremenljivka, na primer večje splošno nagnjenje k žalosti pri obeh ljudeh, ki se ločujeta, kar pa se genetsko lahko prenese na otroke. Raziskava je prav tako pokazala, da bolj umirjeni otroci po ločitvi počutijo bolje, kot bolj živahni. A seveda tudi tu ne gre posploševati. Mnogi otroci ločenih staršev namreč nimajo kasneje v življenju zaradi ločitve prav nobenih posledic.

Če na kratko povzamem, pomembno je, da se z bivšim partnerjem trudita, da čim bolj zmanjšata negativni vpliv vajine ločitve na otroka. Ni važno, kakšen način življenja ustvarita vidva, dokler ta odgovarja vama in vajinim otrokom ter dokler otroku ni potrebno izbirati strani.

Prav tako menim, da ločitev ne more biti generalen krivec za vse težave, ki se pojavijo v otrokovem življenju. Poznam veliko uspešnih posameznikov, ki izhajajo iz ločenih družin, in ko se pogovarjamo, včasih kdo hudomušno pripomni: Zanimivo, da nikoli nihče ne reče, ta je pa tako uspešen, zagotovo je kriva ločitev!

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor