Čarobnost otroštva lahko otrokom nehote odvzamemo

In, če bi naše babice in prababice videle, kaj vse si na glavo nakopljemo moderne mamice, bi si zagotovo mislile, da smo znorele.

Čarobnost otroštva lahko otrokom nehote odvzamemo

Od kdaj pomeni biti dobra mamica to, da preživljaš dneve tako, da si komaj sproti izmišljuješ kreativne aktivnosti za otroke, se nenehno trudiš, da njihove otroške sobe izgledajo kot iz Ikeinega kataloga in jih oblačiš v trendovske kombinacije, pri katerih se vsak najmanjši detajl ujema?

Niti za trenutek ne pomislim, kaj šele da bi verjela, da imajo dandanašnje mamice bolj rade svoje otroke, kot so naše prababice imele rade svoje. Mi, v današnjih časih, smo se le ujeli v potrebo, da to ljubezen dokazujemo skozi nesmiselne in drage tematske rojstno dnevne zabave z 18 različnimi vrstami glazur na mini torticah in bahavimi darili.

Nekaj let nazaj sem bila tudi jaz ujeta v ”vse kar zmoreš ti, zmorem jaz boljše” način starševstva, ki od staršev zahteva, da cele dneve preiskuje Pinterest, da bi našli najboljše ideje, jih brezkompromisno izvedli in nato kot dokaz seveda podelili fotografije tako s tujci kot prijatelji s pomočjo blogov in objav na Facebooku.

In kar naenkrat mi je misel šinila v glavo:”Pa saj se nam ni treba truditi, da otroštvo naših otrok spreminjamo v čarobno. Otroštvo je že samo po sebi čarobno, tudi takrat, ko ni popolno.”

Moje otroštvo ni bilo popolno in nismo bili bogati, niti v mojih najbolj norih fantazijah ne, a moji rojstni dnevi so bili vseeno srečni, saj so na rojstnodnevno zabavo prišli moji prijatelji. Pa sploh ni šlo za sanjsko rojstno dnevno zabavo, popolne okraske ali kar koli drugega v povezavi s tem. S prijatelji smo pokali balone, tekli po dvorišču in jedli torto. Enostavno. In, ko se danes spomnim teh časov, ja, bila so čarobni.

Novo leto. S štirimi otroki in omejenimi sredstvi, so moji starši lahko kupili največ dve darili za enega otroka. Ni bilo posebnih božičnih pižam, niti veliko okraskov, če so sploh bili. Še piškotov nismo pekli. In tisto, kar je to obdobje v letu naredilo čarobno, je bilo zame kot otroka to, da sem se v eni postelji drenjala skupaj z mojim bratom, vse dokler se nama ni zazdelo, da slišiva Dedka Mraza, kako je s sanmi pristal na naši strehi. Otroci smo se trudili, da bi ostali budni, se hihitali in si zamišljali jutro in to je bilo neizmerno zabavno. Čarobno. In nikakor nismo občutili, da bi karkoli manjkalo.

Ne spominjam se, da bi kdaj skupaj s starši ustvarjala ročne umetnije. Takšne kreativne aktivnosti so bile rezervirane za vrtec in osnovno šolo. Edine ”kreativne aktivnosti”, ki se jih spominjam so tiste, s katerimi se je ukvarjala moja mama v njenem prostem času. Brnjenje njenega šivalnega stroja me je pogosto uspavalo, medtem ko je ona skušala zakrpati naša oblačila, ali jih pretvoriti v okraske za lase, ki jih je tudi prodajala.

Doma smo se igrali. Ves čas. Po šoli, smo se peš odpravili proti domu, tam pustili naše šolske nahrbtnike, mama pa nas je ”nagnala” iz hiše. Tekli smo naokoli s prijatelji vse do večerje. Danes pa so drugačni časi in redki so tisti, ki puščajo svoje otroke, da se potikajo okoli in delajo norčije. Mi pa, tudi takrat, ko smo bili notri, smo se igrali z našimi igračami in video igricami. Delali smo trdnjave iz odej in gledali televizijo. Se po stopnicah navzdol vozili z blazinami. Starši pa niso bili odgovorni za to, da nas zabavajo. In če smo že kdaj potožili, da nam je dolgčas, so nam dodelili neko hišno opravilo.

Z nasmehom na ustnicah se spominjam tistih časov. In še vedno si znam pričarati te občutke brezbrižnosti.

Naši starši so skrbeli za to, da nam je bilo toplo in da nismo bili lačni in le na vsake toliko časa so si izmislili kakšen poseben dogodek za nas (pica v petek zvečer je bila vedno naša družinska tradicija) a na običajne dni smo bili prepuščeni sami sebi. Redko so se igrali z nami. In razen poškodovane kartonaste embalaže od hladilnika, ki smo jo našli pred trgovino s tehničnimi izdelki, med rojstnim dnevom in velikimi prazniki, nismo dobili igračk. Starši so bili tam zato, če bi jih potrebovali, ali bi se pripetila kakšna nezgoda, ne pa zato, da bi nas zabavali.

Dan danes pa so starši zasvojeni z idejo, da je za otroke dobro, da se jim posvečajo ves čas. ”Kaj potrebuješ, ti moj dragi sin? Kaj lahko storim, da tvoje otroštvo naredim fantastično?” Ni mogoče, da ne bi med brskanjem po Pinterestu naleteli na ”100 idej za kreativne aktivnosti v hiši”, ”200 idej za zimske kreativnosti v hiši”, ”600 stvari, ki jih lahko z otrokom počneta poleti”, ”14 milijonov idej za novoletno okraševanje otroške sobe”, ”12 milijard strategij za prihod Zobne vile” in ”400 bilijonov rojstno dnevnih idej”.

Starši ne delajo otroštva čarobnega. Seveda, zlorabe in zanemarjenje ga lahko uničijo, a za običajnega otroka je čarobnost nekaj, kar razumemo kot naraven del otroštva, ki pride sam od sebe. Čarobno je videti svet v nedolžnih očeh. Za petletnika ata že zima in igranje na snegu čarobna. Zapoditi se v svoje igračke, ki so raztresene po tleh dnevne sobe je čarobno. Pobiranje in zbiranje kamenčkov, ki jih hraniš v žepu je čarobno. Igranje z vejo je čarobno.

Čarobnost otroštva lahko otrokom nehote odvzamemo

Ni naša dolžnosti, da otrokom vsak dan umetno ustvarjamo spomine.

Vse to ne zmanjšuje vrednosti časa, preživetega z družino, a obstaja velika razlika med trudom, da ste skupaj in trudom, da si izmišljujete ”aktivnosti”. Eno je prisiljeno in se dogaja po vnaprej začrtanemu cilju, medtem ko je druga možnost naravnejša in bolj sproščena. Pritisk, ki ga starši občutijo, ko ustvarjajo čarobne izkušnje za njihove otroke, pa je naravnost obremenjujoč.

Z našim odnosom do svojega otroka določamo njegov odnos do …

Povedali so mi, da sem kot petletna deklica bila v Disneylandu. Ne spominjam se tega, čeprav sem videla slike, ki so sedaj že zbledele. Tisto, česar se spominjam iz tega obdobja je gusarski kostim, ki sem ga nosila za maškare, nabiranje sliv s slive z domačega vrta, poplave na vrtu, da sem lahko vadila skakanje s kamna na kamen in igranja z mojim psom na hišnem pragu.

”Najčarobnejši kraj na svetu” v mojem otroštvu ni bil zabaviščni park; to je bil moj dom, moje dvorišče, to so bili moji prijatelji, moja družina, moje knjige in moj notranji svet. Niti najmanj se ne spominjam potovanja, za katerega so moji starši najverjetneje varčevali mesece; verjetno je bila to za njih precej stresna izkušnja.

In medtem ko iz življenja delamo ”Hollywoodsko produkcijo”, se naši otroci počutijo kot občinstvo in njihovi apetiti za zabavo seveda rastejo. Ali res ustvarjamo generacijo ljudi, ki niso sposobni, da lepoto najdejo v običajnem?

Ali želimo otroke naučiti, da je čarobnost življenja nekaj, kar se pojavlja kot lepo zapakirano darilo? Ali da je čarobnost življenja nekaj, kar vsak odkriva sam.

Natančno planiranje posebnih dogodkov, vsakodnevne kreativne aktivnosti in draga potovanja otrokom ne pomenijo nič. A če vseeno vse to počnemo, ker čutimo pritiske in mislimo, da je to nujno, potem je čas, da se zamislimo.

Otroštvo je lahko tudi brez pomoči Pinteresta in Facebooka čarobno. Otroštvo brez enega samega potovanja je lahko čarobno. Čarobnosti, o kateri govorimo in tisti, za katero si obup(a)no želimo, da bi jo naši otroci izkusili, ne ustvarjamo mi, zato ni na nas, da jo ustvarjamo. Čarobnost bodo otroci odkrivali sami, v tihih trenutkih ob potočku ali pod toboganom na igrišču in v nedolžnem smehu življenja, ki se je komaj dobro začelo.

Neprestano poslušam o tem, kako današnji otroci ne telovadijo dovolj. A morda je najbolj zakrknjena mišica od vseh njihovih mišic tista za domišljijo, ker tako obupno poskušamo najti recept za nekaj, kar že od nekdaj obstaja.

Hafington Post

Ocena:
[Skupaj: 46 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor