Nerazvrščeno 

Prepričanja in postavljanje meja

Klavdija Slapar 0 Komentarjev

Prepričanja in postavljanje meja

Večina od nas v sebi nosi vsaj eno prepričanje. Pa veste, od kje izvirajo vaša? So sploh to vaša prepričanja?

Ravno prepričanja, ki jih mamo o sebi ali o odnosih, nas lahko omejujejo, da bi se postavili zase oziroma da bi učinkovito postavili mejo. Ker namesto, da bi verjeli v to kar govorimo, se ob tem pričnejo prebujati razna prepričanja, ki smo jih tekom let preko različnih izkušenj vzeli za absolutno resnico, npr.:

  • »Vsi moški so enaki.«
  • »Ženske ne znajo vozit.«
  • »To ni zame.« (pod »to« vnesi neko stvar, ki si jo želiš že dlje časa in se še vedno prepričuješ, da je nisi vreden/vredna, da ti tega ne znaš, ne zmoreš… Bolj konkretno: »Branje knjig ni zame.«, lahko gre tudi za drugačen stavek kot npr. »Zakaj bi se prijavila na razpis za to službo, če že vem, da je itak ne bom dobila.«)
  • Ali pa: »Ljubezen ni zame.«
  • Kolikokrat si rečemo: »To je neumno.«, »Predaleč je. Predrago je. Prelepa obleka je za tja. Preveč časa vzame….«
  • In kolikokrat smo sami sebi v nečem preveč ali premalo!
    »Predebela sem za to obleko.«
  • »Prestar sem, da bi naredil to.«

Vse to so besede, stavki, misli, ki nas v vsakodnevnem življenju lahko močno ovirajo. In imajo največkrat izvor nekje »daaleč« v preteklosti.

Izvor prepričanj

Otroci. Mala, nežna, nedolžna, vse zaupljiva bitja. S tako svobodo in optimizmom gledajo v svet. In ker ga doživljajo drugače, velikokrat besede, ki jih slišijo, vzamejo za absolutno resnico. Ampak si jih ne razložijo na način, kot si jih potem v odrasli dobi. Otroci vse to sprejemajo in razumejo preko čustev, kot pa preko logike, sploh če so še mlajši. Če pogledamo primer. Otrok nekaj polomi. Starš ga kaznuje, nanj zakriči, ga osramoti. V otroku se prebudi močan občutek krivde, lahko tudi sramu. To izkušnjo si razloži tako, da si ustvari o sebi sliko, da je on slab, ker se slabo počuti. Torej kar čutim, to sem. Lahko gre tudi za sklop nekih situacij, ki ste si jih kot otrok razložili drugače. Na primer da vam je umrl v otroštvu oče, mama pa je za tem morala takoj v službo (prej pa je bila doma z otroci). Iz te izkušnje predšolski otrok lahko razvije prepričanje, da biti sam pomeni biti brez ljubezni in biti zapuščen. Ali pa če so starši pričakovali od vas, da boste vse storili brez napak in so kritizirali vaše dosežke. Takrat se v vas lahko vtisne prepričanje: »Ne smem si privoščiti nobene napake.«, »Vredna sem le, če kaj dosežem.«
In če pogledate nazaj in pomislite na to katera prepričanja nosite s seboj… Bi jih lahko povezali z besedami nekoga drugega (ponavadi odraslega) iz vašega otroštva? So vam mogoče vsakič, kadar ste naredili kakšno napako rekli, da ste neumni? In zdaj vsakič, ko se kaj zmotite, si v mislih ali celo naglas rečete: »Ah, sem neumen…«.

Ali pa se je prepričanje razvilo zaradi nekih izkušenj, ki ste jih doživeli kasneje v življenju in so vas res zabolele. In tako ste ponotranjili, da niste vredni, da nikoli ne boste slišali, da vsi vedno prestopajo vaše meje, da jih enostavno ne znate postaviti?

Če ste se našli v tem zapisu oziroma če ste spoznali, da vas pri postavljanju mej kakšno prepričanje (npr. “Starši imajo vedno prav.”, “Dobre, pridne ženske se ne jezijo in ne težijo.”, “Moje mnenje ni pomembno.”), vas res vabim, da skupaj opravimo to vajo (spodaj) in se soočimo s prepričanji ter se jih osvobodimo.

/VAJA/
Za začetek. Spremljajte tok vaših misli. Kako se pogovarjate sami s seboj? Ste prijazni, sočutni? Ali ste včasih do sebe bolj grobi kot so drugi? Bodite iskreni do sebe. Ko enkrat pozornost namenimo našim mislim, lahko odkrijemo ogromno stvari o sebi.
Če se prebudi kakšno prepričanje, si ga zapišete nekam. Nato pa stavek SPREMENITE.
Če napišem nekaj primerov:
Prepričanje: »Ne znam parkirati avta bočno (oz. vnesi svoje prepričanje).«, spremenite v: »V redu je, tudi če mi kdaj spodleti – iz vsake napake se lahko naučim in sčasoma bom v tem uspela vsakič.«
Prepričanje: »Življenje je nenehen boj.« spremenite v: »Življenje je pustolovščina, ki ima svoje vzpone in padce. Čas je, da se naučim sprejemati, kar mi pride na poti in uživati v tem.«
Sliši se enostavno, pa ni. Včasih so prepričanja tako močna, v njih res verjamemo, in težko sploh podvomimo, da bi lahko bilo drugače. Zato se vsakič, ko se ujamete v nekem prepričanju,  vprašajte teh 5 vprašanj za spodbijanje zmotnih prepričanj (iz knjige Anksioznost in fobije, Edmud J. Bourne):
  1. Kakšne dokaze imate, da to prepričanje drži? Ali še vedno drži, če objektivno razmislite o VSEH svojih življenjskih izkušnjah?
  2.  Ali to prepričanje za vas drži VEDNO in STALNO?
  3. Ali to prepričanje upošteva ŠIRŠO SLIKO? Ali upošteva tako pozitivne kot negativne posledice?
  4. Ali to prepričanje ustvarja dobro počutje in/ali duševni mir?
  5. Ste prepričanje izbrali sami ali se je razvilo med odraščanjem v vaši družini?
Torej, kadarkoli se prebudi neko prepričanje ali negativna misel, se vprašajte zgornja vprašanja. Kaj hitro boste vsaj malo podvomili v to, da bi bilo vaše prepričanje res nekaj, kar govori o vas. Lahko celo na list papirja, kamor ste zapisali svoje prepričanje, odgovorite tudi na ta vprašanja. Nato pa poskusite obrniti stavek. In ta stavek naj bo tak, da boste lahko verjeli vanj. Torej, če veste, da imate kdaj težavo s tem, da kaj poveste po angleško napišite tako: “Ne znam govoriti angleško, pa toliko let sem se je učil/a. Kako neumen/neumna sem.” v “Včasih res ne najdem prave besede v tistem hipu, ampak sicer pa govorim tekoče in vem, da imam dovolj znanja, da se z nekom pogovarjam v angleškem jeziku.”

 

Latest posts by Klavdija Slapar (see all)
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Klavdija Slapar

Sem mama dveh otrok, študentka Zakonskih in družinskih študij in diplomirana babica. Odkar sem prvič stopila v stik z nosečnicami, porodnicami in družinami nasploh, izvajam razna predavanja, šole za starše, skupine za mamice, svetovanja za nosečnice s partnerji ter za starše, ki se soočajo predvsem z izzivi zgodnjega poporodnega obdobja, ipd. Sem ena izmed administratork Facebook skupine Sočutno partnerstvo, kjer v skupini odgovarjam na anonimna vprašanja članov. Poleg tega sodelujem tudi pri projektu Sočutno varstvo otrok. Moj osnovni interes je ozaveščanje, raziskovanje in svetovanje na področju spolnih zlorab, predvsem v povezavi z obporodno oskrbo ter prenatalnim in postnatalnim obdobjem. Prav tako iz teh področij pripravljam tudi magistrsko nalogo, saj menim, da je miren in sočuten začetek življenja nekaj kar si zaslužijo vsi otroci kot tudi starši, ki se ob rojstvu otroka soočajo z različnimi izzivi ter lastnimi ranami iz otroštva.

Dodaj odgovor