Želel bi, da me kdo sliši …

Želel bi, da me kdo sliši, želel bi, da mi kdo pove, zakaj me je mama ločila od sestrice, mi preprečuje druženje z njo in zakaj se mama do mene obnaša, kot da me ne mara, ne upošteva kaj povem, me izsiljuje, se mi posmehuje ali je pogosto jezna name?

Želel bi, da me kdo sliši ...

Dokončal sem pismo, ki sem ga dolgo pisal, pa ne vem komu bi ga lahko poslal. Prijateljem ga ne morem, ker me je sram. Brskal sem po bližnjicah na očijevem računalniku, ki ga pogosto uporabljam in našel nekaj povezav med priljubljenimi …

Želel bi, da me kdo sliši, želel bi, da mi kdo pove, zakaj me je mama ločila od sestrice, mi preprečuje druženje z njo in zakaj se mama do mene obnaša, kot da me ne mara, ne upošteva kaj povem, me izsiljuje, se mi posmehuje ali je pogosto jezna name?

Star sem dobrih 16 let. Spomnim se časa ko sem bil majhen. Bilo mi je lepo. Mama je medicinska sestra, vozila se je daleč v službo in bila malo doma. V nižjih razredih osnovne šole sem bil vedno ponosen na njo in se celo morda malo prevečkrat pohvalil. Pogosto sem jo pogrešal, vendar mi je vedno domov prinašala igrače in mi govorila, kako me ima najraje na širnem svetu. Ko smo bili vsi skupaj, je oči pogosto naredil piknike, hodili smo na izlete, kolesarjenje, lovit ribe, smučat, sankali smo se na sosednjem hribu, veliko smo se skupaj igrali doma na zelenici, veliko smo se presmejali, zabavali vsi skupaj ob televiziji ali kar tako. Pri devetih letih sem dobil sestrico. Bil sem je vesel, čeprav je bila majhna in dostikrat tečna. Rad sem se cartal z njo, jo hecal, ona pa se je smejala. Veliko mi je pomenilo, da sem jo že kot dojenčka lahko predstavil svojemu razredu. Ko je postajala večja, je vedno vse hotela tako, kot jaz rečem in ne mamica in oči.

Ne spomnim se, kdaj so se začeli večkrat prepiri med očijem in mamo. Mamo sem imel raje kot očija, saj je bil oči skoz ob meni in je zahteval, da se učim, delam naloge, mi govoril, da če me vozi na treninge, potem naj treniram, drugače me ne bo vozil. Zato sem tudi verjel mami, da je oči slab, kot mi je govorila, kadar sva bila sama.

Mama se je odločila za nadaljevanje študija, takrat je bila še manj doma, oči ji je pomagal pri pisanju seminarskih. Nista se več prepirala. Potem je nekje oči razkril, da ga mama vara in je sama povedala, da moja sestrica ni njegova. Postala je drugačna, pogosto se znašala nad mano z udarci in lasanjem. Obudil sem spomin, da me je v preteklosti vrgla po kopalni kadi, kjer sem si polomil stalne prednje zobe in me še polivala z mrzlo vodo. Očiju sem povedal, da je bila nesreča, kot mi je naročila. Kasneje je videl, da me udarja za mizo pri večerji in da je sestrico enako polivala z mrzlo vodo v kopalni kadi, kot je že mene. Takrat je rekel, da je prijavil policiji.

Večkrat je bilo govora, da se bosta ločila, potem je spet očiju obljubila, da je prenehala s tem starcem. Zatem je res prišlo do ločitve. Takrat sem že spoznal, da oči ni slab in da mi mama ne govori resnice. Med ločitvijo je mama večkrat napadala očija, da zavlačuje z ločitvijo, večkrat klicala policijo, vedno sem bil prisoten, sestrica tudi. Policisti so ji vedno znova povedali, naj ne kliče več. Oči se je na vse načine trudil, da smo aktivno preživljali čas, počeli še več kot prej, šli enako na morje, vendar me je pripravljal, da bo mama odšla, ker sem že bil odločen, da ostanem z njim, sestrica je bila pa premajhna in ji ni nihče govoril nič.

Dan in fotografija z mojim prvim ulovljenim somom mi bosta zagotovo vedno ostala v spominu. Nekaj dni po dopustu na morju sva šla z očijem tokrat izjemoma sama lovit ribe, prej smo vedno hodili vsi skupaj, saj smo hkrati imeli preprost piknik in se zabavali. Ob pomoči očija sem ujel prvega soma v življenju. Oči je poklical mamo in sta ga s sestrico prišli iskat, da se do večera ne pokvari. Zatem sva lovila naprej. V mraku mi je zazvonil telefon in nekje kot iz daljave in praznega prostora odmeval mamin hladen glas, da je ni več doma, da se je odselila in je ne bo več nazaj. Občutil sem bolečino kot da umiram, oči mi je vidno žalosten nekaj rekel v tolažbo, prenehala sva z ribolovom in odšla domov. Hiša je bila prazna, počutil sem se, kot da nisem prišel domov. Izpraznila je vse, prebrskala celo moje igrače in nekaj od teh, ki sem jih imel, za spomin odnesla. Zatem ni bilo kak teden ali več niti glasu od nje, sestrice nisem slišal in ne videl, dokler se le ni oglasila očiju na telefon, ki jo je okregal, da kaj se to pravi, da niti sina več ne pokliče. Potem je prišla za nekaj dni, kot da še tu živi in naenkrat spet odšla. Zatem je nisem dolgo ne slišal ne videl, ne nje, ne sestrice. Ko mi je oči povedal, da je ločitev tudi uradno končana in da ne gre drugače, kot da bom jaz pri njem, sestrica pri mami, se je pojavila vsa vesela. Vprašala je očija, če je zadovoljen in vesel, če bi ji prišel pokosit koprive in trnje okoli novega doma, on je pa samo molčal in jo gledal.

Ko sva pričakovala, da bo za polovico praznikov sestrica pri nama, ni bilo nič iz tega. Vikendi, ki so nama bili namenjeni, jih je onemogočila z razlago, da ima sestrica aktivnosti. Potem jo je kdaj le dala. Izmišljala si je, da več kot eno noč ne more prespat pri nama. Tudi jaz sem šel k njej, vendar se nisem dobro počutil. Hiša je delovala hladno in turobno. Starec, ki ji je postal mamin partner, je bil pust, ležal pred televizijo in v dveh dneh, edini besedi ki jih je spregovoril, sta bili dober dan. Saj sem ga poznal od prej, smo bili kdaj na obisku pri njemu, ker naj bi bil mamin prijatelj še preden je spoznala očija in stric od njene prijateljice, ki ju je spoznala. Zatem se je dogajalo, da bi sestrica morala bit z mano in očijem čez vikend, ko sem imel tekmovanje en dan v vikendu, prišla je zraven mama in ji ni izpustila roke, da bi se družila z mano, takoj po tekmovanju jo je na silo odvlekla, čeprav bi rad šla z mano na pico, kot je šla vedno dotlej ob meni, skupinsko z mojim klubom. Bil sem tudi na rojstnem dnevu mame in zgolj poslušal mamine sorodnice, glasen smeh, norčevaje in blatenje mojega očija, da mu je še premalo odnesla in kakšen vse je in kaj vse bi še morala storit z njim. Teta, mamina sestra, se je namreč istočasno ločila in preselila v isto pokrajino skupaj z mamo in sta bili stalno skupaj, ob rojstnem dnevu so prišle še ostale tete …

Dobil sem odpor, da hodim k mami in sem nehal hodit. Začela me je izsiljevati v telefonskih pogovorih, če ne prideš ti, tudi sestrice ne dam k tebi. Izsiljevala je tudi s kakimi desetimi evri žepnine, se smejala, če jo objamem, da mi da denar in prasnila v glasen smeh. Ko je prihajala po sestrico, je večkrat stikala po mojih in očijevi osebnih stvareh, da bo kaj odnesla, odnašala stvari in se pri tem smejala. Enkrat je celo klicala policijo in so prišli na intervencijo, da ji ne pustim odnesti rož, ki jih je pustila tu in so bile naše družinske, pa mi je oči jeseni rekel, da če mi je do njih, mi jih bo pomagal pospravit v klet, da prezimijo in jih po malem zalival, drugače mu je vseeno tudi za te rože. Praznike in počitnice je določala in jih še vedno, tako kot se ona odloči, tako da ne omogoči preživljanje sestrice pri meni in očiju ali pa samo kak dan, kot se njej zazdi in potem trdi, da je bilo to pol ali celo cele počitnice. Pove, da se z mano nima kaj pogovarjat o stikih. Me je celo že povabila na obisk, ko me je oči pripeljal tja, je pozdravila, šla mimo mene in se zaklenila v hišo. Večkrat greva z očijem po sestrico za vikend ob točno določeni uri in tik pred ciljem dobiva sms, da naj ne hodiva, se obrneva in molče vrneva domov. Dostikrat gre oči sam, ker sem na treningu in včasih pride tudi sam nazaj, ker ni dovolila rednega vikenda. Bilo je tudi, da je za poletne počitnice bila moja sestrica samo dva dni pri nama, nahajali smo se v trgovini, ko je po telefonu od sestrice izvedela kje se nahajamo in se znašla pred trgovino, ko smo prišli ven. Hotela jo je na silo odpeljat, brcala avtomobil, se vlekla z mano, hupala v očijevem avtu, medtem ko je oči tokrat prvič klical policijo. Policisti so jo komaj pomirili, da smo lahko mirno odšli domov.

Moja sestrica rada prihaja k nama, še vedno je enako, pravi, da naj velja to, kar jaz povem, oči se nasmeji in pritrdi. Ponosna je, če jo prideva gledat na kako predstavo, pove vsem, ko naju vidi in nama vsi začno mahat. Fajn se ji zdi, da sem zaščitniški do nje, ko jo peljem na kak klubski piknik ali tekmo in se ukvarjam z njo, pri naju doma pa tako naravnost uživa, uživava oba, hiša postane spet polna in nekako drugačna, lepša.

Oči je storil veliko tega, vem da je mamo velikokrat prosil, naj razume, da je razdalja velika, da je zaradi razdalje že tako malo določenih stikov in naj vsaj teh ne preprečuje. Da je tudi velikokrat pisal na CSD in hodil na CSD na sestanke. Uredil nama je s sestrico od varuha zagovornico, h kateri me je vozil pol leta skoraj vsak teden. Na zaključnem srečanju sem bil prisoten, prebral sem svojo izjavo, druga zagovornica je prebrala izjavo sestrice, ki ni bila prisotna. Veliko tega sta zagovornici hoteli razložiti mami in zaključili, da se z njo ne da popolnoma nič.

Včasih je bil oči jezen, ker je bil onemogočen stik, zdaj ni več, je le še molčeč in vidno žalosten in razočaran. Je tudi čedalje bolj hudo bolan, čeprav se trudi pokazati, kot da mu nič ni in me vozi povsod, na treninge, na druženja, na avtobus za v šolo in skrbi za vse, čeprav mu kar veliko že pomagam. Skrbi me, da ne izgubim še njega. Pravi, da gre še na sodišče, ker vse drugo je že probal v več kot dveh letih in vsi samo povedo, da nimajo nobenih pristojnosti.

Hudo me prizadene, z mamo se dostikrat ne maram pogovarjat niti po telefonu več. Pravzaprav ji že dolgo ne rečem več mama ali mamica, kot sem ji še par let nazaj, nekaj v meni me zadržuje, da ne morem več izgovorit mama in jo kličem po imenu. V pogovorih z njo se začnem tresti, ko mi laže v obraz, manipulira in obrača kot da sem neumen, mi govori, da tega, kar povem, ne mislim jaz, da narobe vidim, da mi naroča oči. In da stiki s sestrico pač niso moja stvar in nimam nobene pravice kaj zahtevati in se o tem z mano res ne bo pogovarjala. Danes je spet eden od koncev tedna, ko bi moral oči po mojo navihano sestrico, medtem ko sem jaz na treningu in je mama ne da, jaz pa tudi nimam volje do treninga in sem ga izpustil. Čeprav nisem slab učenec- dijak, me to dostikrat tako prevzame v mislih, da se tudi učiti ne moram, pa bi se morda ravno takrat moral. Večkrat tako predolgo bedim ponoči, kar nekaj brskam po spletu in zjutraj težko vstanem za v šolo.

Ocena:
[Skupaj: 19 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Pisma Bralcev

Pisma bralcev je rubrika, namenjena objavam bralcev. Želite sami kaj napisati? Vsebino lahko pošljete preko tega obrazca.

Dodaj odgovor