Partnerja se lahko razvežeta, a starša ostajata celo življenje!

Kje je sedaj otokov dom?

Starša se razvežeta, nista več partnerja, sta pa starša celo življenje. In to bi moral občutiti prav vsak otrok v tovrstni situaciji. Razveza staršev je za vsakega otroka boleča. Vse igrače tega sveta bi dal, da bi starša bila zopet skupaj. A to ne gre.

Partnerja se lahko razvežeta, a starša ostajata celo življenje!

Vse, kar si otrok v takšni situaciji zasluži, je občutek varnosti, ki mu ga lahko nudita starša le tako, da spoštujeta drug drugega kot odgovorna in ljubeča starša svojega otroka. Tako poskrbita za zadovoljevanje osnovne potrebe otroka (varnosti, sprejetosti, ljubezni). Noben CSD, nobeno sodišče ne more nadomestiti občutka varnosti, ki ga morata s svojim vedenjem dati otroku starša. Vse te institucije rešujejo situacijo »v korist otroka«. Toda, če starša ne delujeta v korist otroka, nobena odločba ne more nadomestit tega, kar otrok najbolj potrebuje.

Prebiram sodbe, ki jih izrekajo sodišča v korist otrok z vsebino o številu stikov in do ure natančno, kdaj, kdo bo kupoval zdravilo, ali je zdravilo autan proti komarjem … kdo bo kupoval oblačila za enega otroka, kdo za drugega …

Vse te zadeve odreja sodišče po uradni dolžnosti, ampak draga starša, brez vajinega dogovora, brez vajinega pogleda na potrebe otrok, nobena odločba ne bo v korist vajinega otroka.

Z otrokom se je potrebno o razvezi  odkrito pogovoriti, ne glede na njegovo starost. Za otroka, ne glede na starost, je razveza staršev velika sprememba, ki mu v vsakem primeru pušča čustvene posledice.

Potrebno se je zavedati, da je otrok do tega dne živel v nekem stanovanju, na katerega ima svoje spomine, tu so njegove stvari, postelja, slike … Ko se eden izmed staršev odseli, za otroka ostane dom tu, kjer je odraščal do tega trenutka. Vsaj še nekaj časa.

Naj povem zgodbo

Mama se je odselila v drug kraj, najela si je stanovanje z novim partnerjem. Otroku je opremila stanovanje v novem okolju, z novo posteljo, novo posteljnino, novimi igračami. In otroku rekla: »Tu je sedaj tvoj dom.«

Vendar to ne gre tako preprosto, dom ne nastane tako. Dom je tam, kjer  se otrok počuti varnega in kjer mu je okolje znano. Ne more zbrisati prejšnjega doma in čez noč sprejeti novega. Tudi ne more imeti dveh domovanj, čeprav nekatere odločbe in nekateri starši od otrok točno to zahtevajo.

Ta deček ne želi k mami. Ko pride dan, ko naj bi ga preživel pri njej, se skriva po šoli, beži … Tako izraža stisko. Mama in oče se strogo držita odločbe sodišča. V njej piše: četrtek  – stiki z mamo.

Otrok prav tako ne more imeti dveh mam in dveh očetov.

Nova zgodba

Očka pove: »Veste, hčerka bi imela mojo partnerko za mamo. Svoje mame sploh ne mara več.«

Toda otrok  ne čuti tako, čeprav je mogoče očetu v čustveni stiski tako rekel. Če ima očka raje novo partnerko kot mamo svojih otrok, to sploh ne pomeni, da ima enaka čustva tudi otrok. Odrasli se moramo zavedati, da naša čustva niso čustva otrok.

Pa še ena zgodba. Oba starša opozorim, da je njun odnos,  odnos starš – starš, zelo pomemben za njuno hčer, saj kaže zaradi  njunih nesoglasij vse večjo nemirnost, ki se pojavlja vedno pogosteje, posledično pa učna neuspešnost. Opozorim tudi, da bosta morala resnično spremeniti nekaj v svojem odnosu drug do drugega, v nasprotnem primeru bodo težave njune deklice vedno večje.

Kaj je odgovorila mama?

»Tako bo vsaj videl, kaj je naredil. On je kriv, da ima hči težave!«

Kaj sem mislila s tem, ko sem svetovala, da morata nekaj spremeniti v svojem odnosu?

  1. Starša potrebujeta čas, da »prebolita« razvezo in vsa čustva, ki so ob tem nastala. Nekateri za to potrebujejo strokovno pomoč, zaradi sebe in zaradi otrok.
  2. Ko bosta poskrbela zase, morata začeti živeti kot starša istega otroka, toda kot razvezana starša.
  3. Med seboj se naj dogovarjata, pogovarjata, in sicer v korist otroka. Pomembna so neverbalna »dovoljenja« otroku, da ima rad oba starša. To pomeni, da ne zavijata z očmi ali celo neprimerno komentirata, ko otrok omeni drugega starša. Nasprotno, veselita se, iskreno se veselita, da je otrok srečen tudi z drugim staršem.
  4. Dovolita otroku, da ima en dom. Le tu se počuti doma. V drugem domu se počuti tudi zelo lepo, ampak to ni njegov dom. (Starši, ali si predstavljate, da ste 3 dni na teden doma v stanovanju v Kopru, 4 dni na teden pa v stanovanju v Izoli. Oblačil in ostalih stvari, ki jih imate v Izoli, ne morete odnesti v Koper. Tam imate druga oblačila, druge stvari.)
  5. Oba starša se pred otrokom odkrito in jasno pogovarjata o njem, ko gre vse tako kot mora iti, pa tudi takrat, ko ne gre.
  6. Starša imata otroka rada in mu dovolita otroštvo, brezskrbno otroštvo, ne imejta otroka za manipulacijo in kaznovanje drug drugega.
  7. Stiki, obiski so fleksibilni. Če ima očka rojstni dan v četrtek, ko ni »njegov dan« …, bo seveda  otrok kljub temu dan preživel z očetom. In mama ga bo k temu spodbujala (in seveda obratno).

Otroci si ne želijo ločitve staršev.  Če pa do tega pride, si še dolgo želijo, da bi živeli skupaj, in na vse načine si prizadevajo,  da bi jih »spravili« zopet skupaj. To ne gre. Lahko pa otrokom olajšamo sprejeti to spremembo tako, da jim dovolimo, da imajo radi oba starša.

V nasprotnem primeru se vse pogosteje dogaja, da se otroci srečajo s čustveno–vedenjskimi težavami, ki se z leti le stopnjujejo. In tako starša prav tovrstne težave prisilijo, da se začneta pogovarjati oziroma obtoževati, kdo je kriv, da ima otrok takšne težave.

Kdo je kriv?

Neva Strel Pletikos

Neva Strel Pletikos

Sem univ.dipl.pedagog, prof.sociolog, transakcijska analiza – counsulter, NLP – praktik coach, s končnami dvoletnim usposabljanjem iz teorije izbire.

Vabljeni na mojo stran cor.si

Rezervirajte si termin za 20 minutno brezplačno svetovanje po telefonu. Ponujamo pa tudi druge oblike svetovanj glede vzgoje oziroma učnih težav. Prijavite se na naslov info@cor.si.
Neva Strel Pletikos
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor