Pričakujem svojega tretjega otroka in mnogi sprašujejo popolnoma neprimerne stvari

Razmišljam…

Življenje gledam iz nekoliko drugačne perspektive kot večina, zato me te stvari pogrejejo še toliko bolj – ne toliko zaradi mene, temveč za vse tiste, ki jim to jemlje pogum. V glavnem, dragi starši in ne samo starši, tudi tisti, ki na podlagi svojih (ne)izkušenj o otrocih moralizirate in dajete nasvete strahu – preberite.

Pričakujem svojega tretjega otroka in mnogi sprašujejo popolnoma neprimerne stvari

Pričakujem svojega tretjega otroka. In mnogi sprašujejo popolnoma neprimerne stvari. Srečajo me na cesti – znanci, niti ne prijatelji – in vprašajo kako to, da sva se odločila še za enega. Sprašujejo, če sva načrtovala. Sprašujejo kako bova vse organizirala. Sprašujejo, če se zavedava v kaj se podajava? So to vprašanja, na katere bi morala odgovoriti?

Na podlagi svojih strahov in miselnih ter čustvenih blokad (malokrat izkušenj) mi dopovedujejo, da bi me moralo biti strah, da bi morala bolje premisliti, da bi morala …

Nato, ko se jim neustrašno uprem pogledajo navzdol, vstran in: »no saj boš videla, pogumna si«

Hmm… kaj to pomeni? Otroci v mojem življenju ne predstavljajo imetja. Sem njihov varuh in jih vodim po poti njunega poslanstva. Starejši je star 8 let in zelo racionalen ter bister. Vse obveznosti opravi z levo roko. Njegova  življenjska naloga je, da se nauči sočutja, deljenja, nesebičnosti in sodelovanja. Torej, veliko delava na tem. Pogovoriva se lahko o vsem in vedno najdeva rešitev. Seveda je odličen zagovornik samega sebe, vendar pretkana mami vedno najde rešitev. Tudi sestra ga uči.

Moja petletnica bo kmalu prestopila šolski prag. Je umetnica. In tako se do nje tudi vedemo. Naredila bom vse, da ji šolski sistem ne bo uničil njenega zavedanja kaj prinaša svetu. Seveda – skozi igro se je že naučila »risati črke in številke«. Je popolno nasprotje njenega brata, pa vendar – ima svoje darove, ki jih krepimo. Ona ima učenje na drugih področjih – npr. kako se postaviti zase, izražati svoje darove, se zavedati, da je veliko vredna, tudi nekoliko več racionalnosti. In tega se tudi učiva. Tega jo uči tudi brat. (na-ključ-je?)

Pri tretjem otroku ne bom delala nič drugače.

Enostavno vse funkcionira tako kot mora in otroka sta srečna in nadpovprečno zdrava. Prav tako tudi midva. Ko karkoli zaškripa med nama ali pa želiva doseči nekaj »na silo« se pri otrocih hitro manifestira in hitro se zaveš dejstva, da si nekje zašel.

Zakaj bi torej rabila skrbeti? Premalokrat se starši zavedajo, da otrok ni njihov projekt. Da otrok ni njihova last. Smo varuhi otrok. Učimo jih živeti, sprejemati odgovornost, jim nuditi roko in oporo. Ter jih vodimo po poti njihovega poslanstva, pripravljamo na samostojno življenje že v zgodnjih letih. Starševstvo je modrost in prinaša še več modrosti. Ne pa kup nekih tečajev, treningov, učenj, ki jim zapolnijo popoldneve, da starši ne rabijo biti z otroci.

Domače naloge, nekaj preprostih dnevnih opravil primerne starosti otrok, mala opravila (npr. iti k sosedom po domača jajćka) ter sprejemanje drugačnosti so pomembne za otroka. Za njihovo nadaljnjo samostojnost. Sin je nalogo pozabil le enkrat. In brez naloge sem ga poslala tudi v šolo. Ne, nisem zlobna – le učim ga, da je to njegova odgovornost, ki jo je v celoti sprejel. Hči je pozabila kaj mora prinesti v vrtec. Nisem klicala staršev drugih otrok in spraševala kaj je potrebno prinesti. Naslednji dan je vprašala sama in prinesla z dnevom zamude. Srce se mi je trgalo in priznam, da sem na skrivaj potočila nekaj solz, a namen je bil dosežen. Otrokom ne ponujamo ničesar, če naredimo stvari namesto njih. Le čas tratimo, otrokom pa odvzemamo njihova izkustva.

Sama še v pozni nosečnosti sicer še vedno veliko delam. Ljudem pomagam skozi njihove blokade in vzorce. Ter jih učim starodavnih modrosti na sodoben način. Opravljam terapevtko delo in svetujem tudi na področju starševstva in odnosov – na intuitiven način. In verjemite, marsikaj se spremeni, ko ljudje dojamejo bistvo življenja. Prostor nastane tudi za drugega, tretjega, četrtega otroka.

S svojim pismom nočem povedati, da mora vsak par imeti vrtec otrok. Za to se odloči vsak zase. Želim povedati, da svojih strahov in svojih blokad ni potrebno prenašati na druge. In hkrati, da ima vsak otrok – vsaka duša svoje poslanstvo. Zato se posvetite iskanju tega. Življenje bo postalo lažje in tudi vi boste postali »pogumni«.

Tudi sama sem bila ujeta v cono strahu. Zato razumem zakaj mi s strahom pripovedujejo zgodbe kako grozno bo, ko bom imela tretjega. Tega niti ne znajo zadržati zase. Pa vendar – pogreje me to, da širijo ta strah. Vsak dobi točno tisto, kar lahko prenese. Seveda, če se prepričamo, da nečesa ne zmoremo, bo to uslišano.

Zato prosim vse, ki živijo življenje strahu in udobja ter živijo namesto svojega edinčka ter si postavljajo popolno materialno življenje, ki morda to sploh ni, pa tudi ostalim, ki radi moralizirate in pametujete – živite v tem in ne pametujte naokoli z nizkimi vibracijami strahu. To je vaše. Nihče drug ne rabi nositi vašega strahu.

Tisti pa, ki ste pogumni in si upate stopati po poteh svojega poslanstva – ne pustite, da bi vas strah drugih ustavil.

S spoštovanjem do vseh,
mami dveh, kmalu treh otrok.

Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Pisma Bralcev

Pisma bralcev je rubrika, namenjena objavam bralcev. Želite sami kaj napisati? Vsebino lahko pošljete preko tega obrazca.

Dodaj odgovor