Z nekaterimi otroki je lažje kot z drugimi

Zaspanka je bila moja druga. Starejši otrok, moj dragi prvi dojenček, ni prespal noči, še ko je že krepko zakorakal preko drugega rojstnega dneva. Ker je zdaj že odrasel, raje preskočim vsa vprašanja o tem, če bi ga lahko naučila, da bi se uspaval sam in naju ponoči ne bi klical – poskusila sva, uspela nisva, obupala sva.

Zaspanka je pridno spala že od samega začetka. Sledila je urniku kot po knjigah, spala dlje in dlje med obroki, vse dokler naju ni celo noč pustila spati in bila je čisto majhna in od takrat se to ni spremenilo. Sva odrasla kot starša, postala manj nervozna, bolj dovzetna, da se uspava sama? So bila naša življenja mirnejša? Pravzaprav ravno obratna. Dobila sva pač dva popolnoma različna dojenčka.

Opazujem starše, ko se učijo osnov skrbi za otroke, da jim lahko dajem napotke, ko se le ti soočajo z kompleksnostjo dojenčkovega ali malčkovega spanja, hranjenja, uporabe kahlice, discipline in izbruhov. Vse, kar ustvarja tvoj vsakdan z otrokom in govorim o zdravem, normalno razvijajočem otroku. In najtežje je predvsem tiste brez predhodnega znanja o otrocih učiti, da so si zdravi, normalni otroci neverjetno različni že od samega začetka.

Zato pregledujemo rubrike pediatrije glede vseh teh vprašanj od uvajanja dobrega spalnega vzorca do postavljanja mej in spodbujanju zdravega in raznolikega jedilnika. Ampak včasih se zdi da te rubrike delujejo najbolje z otroci oziroma družinami, ki jih najmanj potrebujejo.

Vsak otrok je zgodba zase. In težko je verjeti, kako različni so si med seboj. Med vsemi raznimi otroci z normalnim razvojem imajo določeni starši veliko, veliko težje delo kakor drugi. Več je dela, manj zadovoljstva, več sramu v javnosti. Večkrat se to zdi kot nepregledana pediatrična skrivnost – in tudi s strani starševstva je tako. Dojenčki in otroci so si med seboj različni, naloge z njimi so različne in veliko časa posvečamo trepljanju po hrbtu – kot starši in pediatri – ko se lahki otroci in dojenčki vedejo tako, kot se in še več časa trpimo in prenašamo krivdo, ko težji otroci pokažejo svoj pravi obraz.

Pri mojem delu se veliko pogovarjamo o temperamentu. Spremljamo, kje se otrok – ali odrasel – znajde na krivulji. Ima visoko ali nizko aktivnost. Prilagodi se z lahkoto ali s težavo. Intenzivnost, počutje, razpon pozornosti. In medtem ko se ne bi nihče prepiral, da so to fiksne in nespremenljive lastnosti, je res tudi – zopet, kot še predobro ve vsak učitelj in starš – da otroka A ne moreš spremeniti v otroka B. Delaš s temperamentom, ki ga ima otrok – to je tvoja naloga. In nekatere naloge so pač težje od drugih.

Govorimo o »primerni pripadnosti« in vsekakor je lahko v pomoč, ko menimo, da bi temperament določenega otroka v drugi družini povzročal manj težav – hiperaktiven otrok, ki dva neaktivna, starejša starša spravlja ob živce, bi lahko bil lažja naloga za dva mlajša, aktivna starša.

Neka mama mi je razlagala, zakaj je bil eden od dvojčkov angelski otrok in drugi hudiček. In v tistem se je zjokala. Neki oče me je spraševal, če poznam kak primer, ko sta se starša ločila, ker otrok ni hotel prespati noči. In sigurno so nekatere od teh težav projekcija starševskih navad in praks in načina, kako so se ukvarjali s svojimi otroki in se odzivali na predhodne spremembe v vedenju. Ampak vprašajte kateregakoli od staršev dveh temperamentno popolnoma različnih otrok – nekaj od tega je žal zgolj otrok, ki ga imaš/obravnavaš.

Kot dobra pediatrinja v ambulanti ves čas čutim spoštovanje do staršev, ki se primerno ubadajo s sitnimi otroki ali pa tistimi, ki imajo krče. Simpatijo do tistih, ki se zlomijo ob opisovanju javnih izpadov in obsojajočih pogledih mimoidočih, ki samoumevno predvidevajo, da razjokan otrok pomeni popustljive ali zanemarjajoče starše – nemara kar oboje.

Obstajajo otroci, katerih raven aktivnosti, togotnosti ali sramežljivosti preraste v patološko in bodo njihovo življenje zakomplicirale te lastnosti veliko bolj kot normalne variacije temperamenta. Kot pediatrinja se na začetku najprej prepričam, da ni kaj narobe, ko pa ugotovim, da ni nič narobe, se moram zavedati, da je lahko delo z normalnim, zdravim otrokom veliko bolj zapleteno kot s predhodnim ali tistim, ki mu sledi.

Moja zaspanka je bila pravzaprav težaven otrok. To pripovedujem z njenim dovoljenjem, ki je, tako kot njen bratec, ki ni rad spal, zdaj že odrasla. Ona je bila tisti tako imenovani »živahni otrok«: neverjetno trmasta, pripravljena na boj do smrti za vsako najmanjšo stvar in občasno, predvsem v javnosti, je prišlo do izbruhov, za katere sem bila včasih prepričana, da me bodo spravili v zapor. In seveda zdaj, ko je odrasla, lahko vidim, da se je veliko teh lastnosti pretvorilo v odločnost in močan karakter. Ampak ko gledam nazaj, nisem prepričana, da bi to lahko prebrodili, če ne bi bili vsaj dobro spočiti.

No, seveda bi to prebrodili. V vlogi pediatrinje poskušaš pomagati in spodbujati, tudi najbolj razdražene se da pomiriti; tudi otroci, ki se najbolj upirajo spremembam, lahko začnejo izkušati življenje. Prej ko slej skoraj vsi sprejmejo uvajanje na kahlico, opustijo dudo in prespijo celo noč. In na dolgi rok – leta raztegnemo v desetletja – večina, staršev in otrok, lahko pogleda na preteklost z nasmehom na obrazu.

Perri Klass/blogs.nytimes.com