Nasilje v družini iz mojih izkušenj

Nasilje v družini iz lastnih izkupenj
Gordana Bojović

Dolgo časa sem oklevala, da bi pisala o temi nasilje v družini. Iskreno povedano, ne bi si mislila kadar koli, da bi pisala o sebi in o svojem življenju javno in odkrito. Zakaj? Sprašujem se namreč, kdo sploh rad bere o tem? Komu je sploh do branja in poslušanja o tako “prežvečeni temi”? Kaj če doživim neodobravanje, odpor, nerazumevanje okolice in se morda tudi še bolj spravim v nezavidljivo situacijo? Že tako ni lahko iz dneva v dan, iz tedna v teden in tako naprej, preživeti. Mi je potrebno drezati, obujati spomine in se tako »do golega« razodeti? Nihče mi na to ne more dati odgovorov, nihče mi ne more zagotoviti, da je prav, ali da ni prav. Vsak sleherni odgovor si moram najti sama. Pa tako je tudi prav, saj me življenje postavlja zopet v novo preizkušnjo oz. izbiro: »trenutna varnost in udobje ali globoka vera vase, v svoje izkušnje, znanje in moč, ki jo premorem. Verjeli ali ne, sama sem vseskozi živela (tako v matični družini kot tudi v družini, ki sem si jo sama ustvarila) v nehvaležnem vzdušju nasilja različnih oblik in dimenzij. Nikoli pa si tega nisem hotela odkrito priznati, sploh pa ne javno. Morda boste dejali: “Kako to, ali je bilo nasilje ali pa ga ni bilo?”. Pa vedite, da je zelo težko odgovoriti na to vprašanje. Saj sem sebi vseskozi zanikala, da gre za nasilje, ves čas sem si ponavljala, da ni tako hudo, da je drugim ženskam še veliko težje. Tolažila sem se in se opogumljala z mislijo, da se bo mož z leti spremenil, da bo postal zrelejši in da bo prišel do pravih spoznanj. V tem sislu sta me najbolj opogumljali mama in tašča. Leta so hitela mimo mene, do kakršnega koli spoznanja pa ni in ni hotelo priti. Še več, vsak dan je bil kot večnost, vsaka sekunda težja od predhodne.

Že kot deklica sem videla, čutila in doživljala nasilje v matični družini. Izhajam iz izrazito patriarhalne družine. To pa je tudi pomenilo, da si je oče vedno želel sina in se mu želja ni uresničila. Ne rečem, da naju s sestro ni imel rad, vedeli pa sva obe, še morda zlasti jaz, kot starejša hči, da si je vendarle želel sina. Tudi mama ni bila ženska, ki bi očeta znala dopolnjevati in se je ta utapljal v lastnem samopomilovanju in obtoževanju mame za svojo nesrečo. In jasno, v “pomoč” je prihitel alkohol in družba, ki ji je bilo malo mar za nesrečno družino. Oče je bil izjemno karizmatičen človek, ki je imel modre misli in nasvete, občudoval je velika imena v svetu poezije, vendar je bil v mojih očeh z leti tudi slabič, saj se je v svojem obupu znašal nad svojo družino. Veliko je bilo neprespanih noči, prelitih solz. bolečine in obupa, prežetega s strahom, ki je rasel tako v materi kot v nama s sestro. Vse tri pa smo se vedno trudile obdržati dostojanstvo in živeti skladno z vrednotami in moralnimi načeli, ki nam jih je vcepljal prav oče. “Kakšna zmešnjava”, boste rekli. In res je bila.

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor