Nasilje v družini iz mojih izkušenj

Vendar kaj želim povedati: Odšla sem, agonija in njegovi napadi so še vedno tako ali drugače prisotni. Vendar v zadnjih štirih letih, od kar sem ga zapustila, lahko rečem, da za nič na svetu ne bi hotela živeti prejšnjega življenja. Četudi samo en dan svobode, samo en vzdihljaj čistega zraka, samo trenutek resničnega dostojanstva je vredno vsega, kar sem zadnjih let prestala.
Ne počutim se več kot prostitutka, ki mora potrpeti, da bo mož zadovoljen, ne počutim se kot sužnja, ki na možev ali čigar koli tlesk s prsti naredi vse, samo da je “mir pri hiši”.

Želim povedati predvsem to, da sem sama odgovorna za svoja dejanja, sama sem sebe umestila na mesto, kjer so me pripeljale lastne odločitve. Imela sem možnost, čutila sem, da delam napačno, pa sem vseeno iskala lažjo rešitev. Ta rešitev je bila trenutni občutek varnosti in udobja, ki ni vodil prav nikamor drugam kot v pogubo. Pomikala sem meje dopustnega in mož, kakršen koli je že bil, je s pridom izkoristil to mojo slabost. Zelo dobro me je poznal in vedel, da lahko to počne.

Vendar, kot sem že v nekem svojem pisanju omenila: Ne moreš večno zatirati ne naroda, ne posameznika, ne da bi se vsaj malo zavedal, da boš nekega dne dobil “klofuto nazaj”. Samo vprašanje časa je kdaj, vendar slej kot prej zagotovo.

To so moji začetki pisanja in doživljanja nasilja, ki ga izlivam v pisni obliki. Še veliko bom pisala in skušala s tem pomagati ženskam in otrokom v stiski. Imam številne izkušnje srečanj s policijo, CSD-ji, preiskovalnimi sodniki, tožilstvom, sodišči, odvetniki, dvoličnimi prijatelji in sorodniki … Morebiti bom znala komu pomagati. V teh letih sem se opogumila, ojačala in vem, da zmorem še več kot zgolj se braniti in dokazovati resnico. Naučila sem izraziti svoja čutenja, misli, krivice in tudi hvaležnost. Zato svoj dar delim vsem, ki bi ga morebiti znali uporabiti v svojem boju za svobodo in dostojanstvo, ki si ga sleherno živo bitje zasluži.

V prvi vrsti ne moremo sebi dovoliti takšnega početja z nami, v nadaljevanju pa moramo misliti tudi o tem, kakšne vzorce vedenja so po nas povzeli naši otroci? Ne dovolimo, da se to, kar se dogaja (ali se je dogajalo) nam, dogaja tudi našim otrokom! Vredno je podreti zid strahu, saj sta na oni strani zidu svoboda in mavrična jasnost resnične ljubezni, ki si jo vsi zaslužimo.

Ženske, ne odlašajte in si ne umišljajte, da bo morda nekoč bolje, Ker ne bo, z vso gotovostjo vam povem, da ne bo bolje. Vzemite vajeti v svoje roke, »zavihajte rokave« in pogumno naprej. Ne sprašujte se za ceno, ker je svoboda neprecenljiva.

Gordana Bojović