Nasilje v družini iz mojih izkušenj
Spravil me je celo tako nizko, da sem razmišljala o svojem koncu. Postajal je močnejši v vseh ozirih. Nadzor in s tem povezana poniževanja in maltretiranja so se iz dneva v dan stopnjevala. Nazadnje se niti niso končala ponoči, saj se je tiranija v zgodnjih jutranjih urah vsakodnevno nadaljevala. Spomnim se neke noči, ko mi je šepetal: “Ti si nora, tvoja mama je nora, ti moraš v Ormož, tam bodo lepo skrbeli za tebe. Jaz bom tvoj skrbnik in jaz bom skrbel za tebe in otroke. Ti si nora, nora … Kdo pa bo tebe f…, glej svoje tetrapake?« (mišljeno je bilo moje oprsje po dojenju treh otrok) Ne vem, če si sploh lahko kdo predstavlja, kako je stati ali biti na razdalji cca. 10 cm iz oči v oči z možem v tej situaciji in ohraniti mirno kri! Zdelo se mi je, da se soba okrog mene kar vrti, močneje kot na vrtiljaku. Včasih, ko sem uspela zaspati, me je zbudil nenavaden občutek, odprla sem oči, on pa me je kot prikazen na razdalji nekaj centimetrov samo opazoval in šepetal: »ti si nora …« So bili tudi taki dnevi, ko sem nastavljala steklenice ob vrata, da bi lahko ponoči slišala, ko je vstopal v hišo. Pod blazino pa sem skrivala veliko kladivo, ki bi ga uporabila v trenutku, ko mi ne bi preostalo ničesar drugega več. Ključavnica spalnice, kjer sem spala z otroki, je bila povsem razbita. Vrata pa sem lahko zapirala zgolj z nočnimi omaricami.
Postajala sem vse šibkejša, obupana in nemočna. Počutila sem se, kot da v meni ni več kančka energije in želje po življenju. Nisem vedela, kako nadaljevati, kako zbrati moč, pogum in kondicijo za odhod. Vendar ne zgolj za lastni beg, temveč tudi za tri hčere. Ne morem si niti zamisliti, da bi katera koli od njih živela pri njem. To bi bilo najhuje, kar bi lahko sploh naredila svojim otrokom.
Vedela sem, da bo ob odhodu hudo, nevarno in mučno, zato sem vsekakor morala naprej.
Namreč najstarejša hči je odšla od doma v študentsko stanovanje, ker doma več ni mogla zdržati. Ni mogla prenesti intenzitete nasilja in nemira, kakor tudi ni mogla v miru študirati in živeti normalnega življenja. Ves čas študija jo je oče sili k temu, da bi se usmerila v gospodarsko pravo in se v praksi usposabljala za postopke stečaja. Govoril ji je, da je to donosen biznis in da bo sicer »luzer«, če ga ne bo poslušala. Izkoristil je tudi situacijo, ko mu je hči pomagala pri poslovnem razgovoru s tujci, v smislu prevajanja v angleščino. Med drugim bi naj prevedla, kolikšen del provizije je zahteval za lasten žep. Vedeti pa moramo, da je delal v podjetju, ki ni bilo njegovo in je kakšno leto za tem, ko je dobil odpoved, podjetje šlo tudi v stečaj. In kako dobro je, da hčeri želje po odhodu nikoli nisem preprečevala. Hudo mi je bilo, ko mi je povedala, kakšen ima namen, vedela pa sem, da je to zanjo najbolje.