Tvegana igra: zakaj jo otroci obožujejo in potrebujejo

Če hočemo zavarovati svoje otroke, jim moramo dovoliti, da se igrajo tudi takšne igre, ki jih smatramo za “nevarne”.

Strah ponavadi doživljamo kot slabo izkušnjo, ki se ji je treba izogibati kadarkoli je to mogoče. Vendar pa vsak, ki ima otroka ali je nekoč tudi sam bil otrok, ve, da otroci obožujejo nevarno igro, ki združuje užitek v svobodi s pravo mero strahu, kar skupaj ustvarja razburljivo mešanico občutkov – vznemirjenje.

Tvegana igra - zakaj jo otroci obožujejo in potrebujejo

Šest kategorij tvegane igre

Ellen Sandseter, profesorica na Univerzi “Queen Maud” na Norveškem, je opredelila šest kategorij tveganj med igro, ki privlačijo otroke od vsepovsod.

Velike višine

Otroci plezajo na drevesa in druge visoke objekte, da bi lahko imeli pogled na svet iz ptičje perspektive in da bi lahko okusili noro vznemirjenje ob “Uspelo mi je!”.

Velike hitrosti

Otroci se gugajo na srobotih ali drugih plezalkah, vrveh, gugalnicah; drsajo z drsalkami, smučajo, sankajo ali se spuščajo po toboganih; vozijo kolesa, rolerje in druge naprave, ki so dovolj hitre, da lahko ustvarijo vznemirjenje biti na meji izgube nadzora.

Tvegana igra: Zakaj jo otroci obožujejo in potrebujejo

Nevarna orodja

Odvisno od kulture, otroci se igrajo z noži, loki in puščicami, kmetijskimi stroji (ko združujejo delo in igro) in drugimi potencialno nevarnimi orodji. Otroci občutijo veliko zadovoljstvo, ko jim starši zaupajo takšno orodje, tu pa je tudi vznemirjenje pri nadzoru nad orodjem, saj se zavedejo, da jih lahko že ena sama napaka rani.

Nevarni elementi

Otroci obožujejo igranje z ognjem in vodo, dvema elementoma, ki lahko predstavljata nevarne igrače.

Prerivanje

Vsi otroci se lovijo in prerivajo, še posebno radi pa se znajdejo v položaju tistega, ki je ogrožen – tistega, ki ga lovijo drugi otroci ali tistega, ki se med ruvanjem znajde pod “napadalcem”, ker so tako v bolj nevarnem položaju in ker za svojo rešitev potrebujejo spretnost.

Tvegana igra: Zakaj jo otroci obožujejo in potrebujejo

Izginjanje/izgubljanje

Majhni otroci se radi igrajo skrivalnice in uživajo v izkušnji začasne strašljive ločitve od svojih prijateljev. Starejši otroci radi gredo daleč od odraslih, tja, kjer jih poleg možnosti, da se izgubijo, čakajo neznane in izmišljene nevarnosti.

Evolucijska vrednost nevarne oziroma tvegane igre

Tudi drugi mladi sesalci uživajo v nevarni igri – kozji mladički skačejo po strmih pečinah, mladi šimpanzi se gugajo na vzpenjalkah in skačejo z ene na drugo. Večina mladičev sesalcev preživi veliko časa v lovljenju drug drugega ter v medsebojnih borbah in uživajo v svoji ranljivosti.

Berite tudi:  15 otroških zapovedi, ki jih moramo upoštevati

Z evolucijskega vidika se postavlja vprašanje: Zakaj obstaja nevarna igra? Ta lahko privede do poškodbe in (zelo redko) do smrti. Dejstvo, da tvegano vedenje ni izumrlo, kaže, da prednosti takšnega ravnanja presegajo tveganje. Kakšne pa so te prednosti? Raziskave na laboratorijskih živalih so nam dale nekatere odgovore.

Znanstveniki, ki so proučevali podgane, katerim je bila med razvojem odvzeta igra, trdijo, da se podgane brez igranja ne morejo naučiti kontrolirati strahu in jeze. Ko počnejo nevarne stvari, mladički “dozirajo” sebi količino strahu, ki ga lahko prenesejo in se učijo, kako ga obvladovati. Podobno je pri jezi, ki se pojavi med “bodenjem” z drugimi mladiči. Da bi se igra lahko nadaljevala, morajo jezo obvladovati in jo držati pod kontrolo. Igra je način, s katerim se sesalci učijo usmerjati svoja čustva in se pripravljajo na nevarne situacije, ki jih bodo izkusili v resničnem življenju.

Tvegana igra: Zakaj jo otroci obožujejo in potrebujejo

Dejstvo, da tvegano vedenje ni izumrlo, kaže, da prednosti takšnega ravnanja presegajo tveganje.

Na podlagi teh raziskav je Sandseterjeva napovedala, da bo družba, sestavljena iz otrok, ki so med otroštvom prikrajšani za nevarno igro, postala družba s porastom nevroz in psihopatologij. Zdi se, da je prihodnost, o kateri je pisala, že prišla.

V zadnjih 60 letih je v naši kulturi prišlo do dramatičnega zmanjšanja priložnosti za svobodno otroško igro, brez nadzora odraslih in brez  možnosti za tveganje. V vseh teh letih smo bili priča stalne rasti vseh vrst otroških duševnih motenj, posebno čustvenih.

Igra je način, s katerim se sesalci učijo usmerjati svoja čustva in se pripravljajo na nevarne situacije, ki jih bodo izkusili v resničnem življenju.

Vrnimo se na seznam šestih vrst nevarne igre. V 50-ih letih so se celo majhni otroci igrali na vseh šest načinov, starši pa so to dovoljevali (čeprav niso bili zaradi tega vedno srečni). Zdaj bi takšne starše sosedje in nadležne inštitucije obtožili za malomarnost.

  • Ko sem imel pet let, sem s svojim šestletnim prijateljem vozil kolo po celi vasi, kjer sem živel, kot tudi po njeni okolici. Starši so določili kdaj se moramo vrniti, vendar niso omejevali našega gibanja. (Seveda, nismo imeli mobilnih telefonov, da bi lahko komu javili, če bi se poškodovali.)
  • Pri šestih letih sem, kot vsi drugi fantje, ki sem jih poznal, nosil žepni nož. Uporabljali smo jih ne samo za rezbarjenje, ampak tudi za igre, ki so vključevale njihovo metanje (nikoli na druge otroke).
  • Z osmimi leti sem z mojimi prijatelji preživljali šolske odmore z valjanjem po snegu ali travi. Organizirali smo turnirje. Nihče od odraslih ni dajal pozornosti našim borbam, niti se vanje ni vmešaval.
  • Ko sem imel 10 in 11 let, sem s svojimi prijatelji odšel na celodnevne smučarske in sankaške izlete na 5 km dolgo zaledenelo jezero na koncu naše vasi. S seboj smo imeli vžigalice in občasno smo ostajali na otočkih, zakurili ogenj in se pretvarjali, da smo pogumni raziskovalci.
  • Prav tako so mi pri 10 in 11 letih dovolili, da upravljam z velikim in nevarnim tiskarskim strojem v tiskarni, kjer so delali moji starši. Poleg tega sem pogosto ob četrtkih izostajal od pouka, da bi lahko tiskal lokalni nedeljski časopis. Učitelji in direktor se nikoli niso pritoževali. Mislim, da so vedeli, da se v tiskarni učim pomembnejše lekcije od tistih, ki jih učijo v šoli.
Berite tudi:  Kako ravnati s trmastim otrokom

Tvegana igra: Zakaj jo otroci obožujejo in potrebujejo

Družba, sestavljena iz otrok, ki so med otroštvom prikrajšani za nevarno igro, bo postala družba s porastom nevroz in psihopatologij. Zdi se, da je prihodnost, o kateri je pisala, že prišla.

Takšno obnašanje ni bilo izjema v 50-ih letih. Moji starši so mogoče imeli malo več zaupanja vame, kot drugi v svoje otroke, a ne preveč. Koliko od teh stvari bi današnji starši dovolili svojih otrokom? Poglejte, koliko so se stvari spremenile: v nedavni raziskavi v Veliki Britaniji, kjer je sodelovalo 1000 staršev, je 43% staršev povedalo, da otroci, mlajši od 14 let, ne bi smeli biti sami zunaj brez nadzora odraslih, polovica teh pa celo ne bi dovolila svojim otrokom, mlajšim od 16 let, da gredo sami ven. Mislim, da bi podobne rezultate dobili tudi, če bi takšno raziskavo naredili v Ameriki. Pustolovščine, ki so bile nekoč sprejemljive za šestletnike, zdaj niso dovoljene niti mnogim najstnikom.

Hkrati pa so študije pokazale, da imamo danes od 5 do 8 krat več mladih, ki trpijo zaradi klinično pomembnih stopenj depresije in anksioznosti. S postopnim padanjem svobode otrok pri prevzemanju tveganj je zabeležena tudi rast otroške psihopatologije.

Zgodba je tako ironična kot tudi tragična. Otrokom odvzemamo svobodo, tvegano igro, domnevno da bi jih zavarovali pred nevarnostjo, a jih s tem pripravljamo na duševni zlom. Otroci so naravno usposobljeni, da se učijo čustvene odpornosti preko tvegane igre. S tem, ko jih pred njo varujemo, jih v resnici ogrožamo.

S postopnim padanjem svobode otrok pri prevzemanju tveganj je zabeležena tudi rast otroške psihopatologije.

Hkrati pa spodbujamo otroke, da se vključijo v tekmovalne športe, v katerih je nevarnost poškodb resna in realna. Otroci se večkrat poškodujejo, ko so vključeni v organizirano ukvarjanje s športom, kot takrat, ko se igrajo svobodno. Razlog za to je, da odrasli otroke spodbujajo, naj med ukvarjanjem s športom prevzemajo tveganja, ki jih otroci sami ne želijo prevzemati. Otroci, ki se igrajo zaradi zabave, ne težijo k specializaciji, ampak se igrajo različne igre in ko se soočijo z bolečino, prenehajo. Zaradi tega, ker je njihov cilj zabava, ne bodo delali tistega, kar povzroča bolečino njim ali drugim otrokom, medtem ko pri športu ravno to počnejo z izgovorom tekmovanja in zmagovanja.

Berite tudi:  Naredimo sami enostavne in poceni pustne kostume - 20 najbolj simpatičnih idej

Tvegana igra: Zakaj jo otroci obožujejo in potrebujejo

Otroci se veliko več poškodujejo, ko so vključeni v organizirano ukvarjanje s športom, kot takrat, ko se igrajo svobodno.

Torej, mi otrokom preprečujemo, da bi se igrali tako, kot sami želijo, ker mislimo, da je svobodna in tvegana igra nevarna, čeprav je v bistvu zelo koristna. Potem pa otroke porivamo v tekmovalne športe, kjer je nevarnost za poškodbo precej velika.

Morali bi razmisliti o svojih prioritetah.

Peter Gray

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Dodaj odgovor