Pismo staršem: Facebook status neke mame nasmejal Balkan

Pred časom se jepo Balkanu kot virus širil hudomušen zapis neke mamice na svoji fb časovnici. V resnici je to že osem let star zapis, ki ga je Jelica Greganović zapisala na svojem blogu in pozneje tudi v knjigi. Pa poglejmo, kaj je napisala.

To je post za vse starše, soborce, bratstvo brez spanca … To je kratka borba proti tistemu čipu pozabe, ki nam ga je vgradila Mati Narava, ker če bi se vsega spomnili, kar smo doživeli z otroki … bi nataliteta še bolj drastično upadla.

Pismo staršem: Facebook status neke mame nasmejal Balkan

Prvi čari nosečnosti

Pa ravno takrat bi tako zelo rada spala na trebuhu, na katerem bi lahko brez težav servirali kosilo za štiri osebe … nisem mogla doseči vezalk, preobuvali in kotalili so me okoli … spala sem tam, kjer so me naslonili … oblačila sem se v dvosobne šotore iz oddelka za kampiranje v športni trgovini.

pismo-starsem-facebook-status-neke-mame-nasmejal-balkan-1

Potem porodi

Vojska sobork v pikastih, državnih pižamah na pregib … z velikim žigom na prsih (da kdo pomotoma ne odnese domov te dragocene kreacije kot spomin na super preživeti čas v cenjeni instituciji) … ne bomo tega opisovali, ker tukaj absolutno zavestno spoštujem ukaz Matere Narave: “Pozabi!” … Pozabila.

Dojenčka prinesete domov

V porodnišnici gre to vse nekako drugače … prava zgodba se prične doma … Še posebej, če je to prvi otrok. Za vožnjo avtomobila moraš narediti izpit, da ti dajo človeka v roke in da ga vzgajaš, ni treba ničesar, ni teorije, samo praksa … Tako so mi položili dojenčka v posteljico (blazinice, odejica na slončke, volančki in plišasta igrača, če bi se pravkar rojen dojenček želel igrati), se objeli in zaljubljeno gledali v naslednika … Ko je odprl oči in zatulil kot gasilska sirena, zardel kot rdeča pesa … romantika se je razblinila kot milni mehurček … Auuu … Lačen? Žejen? Lulal? Kakal? Mu je dolgčas? Otrok tuli, podnapisov ni, ti se pa znajdi …

pismo-starsem-facebook-status-neke-mame-nasmejal-balkan-3

Začne se obdobje nespanja

Vlačili smo se po hiši kot duhovi,  bila sem sposobna spati stoje, kjerkoli, kadarkoli … krči, čajčki, zobki rastejo, rastejo, kot da smo naredili morskega psa, ne človeka, nikoli konca … In tako trije dojenčki, en za drugim … živeli smo kot netopirji, verjetno smo tako tudi izgledali.

Se spomnite kopanja dojenčka?

No, to je spektakel … Najstrašnejši pojavi na Balkanu so prepih, mraz, prehlad, ki so , zgodovinsko dokazano, izzvale največje pogrome v tem deli sveta. Temu primerno je kopanje dojenčka , se pravi slačenje in kopanje dojenčka je še kako rizičen podvig … Mi smo dojenčka kopali v sobi. Temperatura 67 stopinj, kot v švedski savni … Znoj se cedi z nas, vse nam pleše pred očmi, zabijamo se z brisačami, že dvajsetič merimo temperaturo v kadici … Če bi dolili še malo tople vode in dodali še nekaj zelenjave, bi lahko juho skuhali, komot … Kopanje izvajamo s polivanjem in zalivanjem … da šampon ne pride v oči, da dojenček ne štrli preveč iz vode … in potem, z dramatično najavo, mož razširi brisačo in napeto čaka … jaz z olimpijsko spretnostjo dvignem dojenčka iz vode in z najkrajšim možnim gibom otroka spustim v brisačo. Čas odličen – 0,23 sekunde …

pismo-starsem-facebook-status-neke-mame-nasmejal-balkan-2

Oblačenje za sprehod, jesen, zima

Če najprej oblečeš sebe, se skuhaš, če oblečeš dojenčka, se otrok kuha, dokler se ti oblačiš … Če se oblačijo trije majhni otroci in midva hkrati – je ločitev na pomolu. Ko se samo spomnim tistih majhnih čeveljčkov, v roke jih ne moreš normalno prijeti, kaj šele vezalke vezati, otrok pa miga in miga .. Pa tiste male rokavice … poskusi poriniti noter otroško roko, brez da bi prišlo do težjih poškodb. A ko ti uspe, sta tako roka kot rokavica mokri v ustih veselega dojenčka. Vsi ostali dojenčki so imeli na nogah čeveljčke, tiste lepe, roza, na mašnice, kot za igračke, še moj sin jih je neprestano žvečil … Najprej skupaj z nogo, potem pa z noge visi napol sezuta nogavička, on pa s čevljem v ustih … čas polžev.

Čas mobilnosti

Šele takrat se prične zabava … pet let nisem v miru popila kave in jedla človeško. Ravno dvignem skodelico in … si jo zlijem za vrat, ker se kdo od naslednikov ravno spravlja v smrtno nevarnost. Padanje s kavča, plezanje po cvetličnih loncih, prt za vogal pa vleci! Praznjenje predalov, obračanje vaz … takrat smo živeli na visokem nivoju, vse je bilo, po Kishonu, vsaj dva metra nad tlemi. V naši postelji gneča … sredi noči, ko zaspiš in ti pade pozornost, se prikrade ekipa … zjutraj postelja kot šipek polna, oni spijo kot angelčki, mi se pa z nohti držimo za rob, podočnjaki pa do tal.

Pismo staršem: Facebook status neke mame nasmejal Balkan
Foto: Donnie Ray Jones

Čas igračk

Cela hiše se spremeni v poligon … Ste kdaj v mraku stopili na Lego kocko? Kakšna japonska kazen? Temu se pravi bolečina! Še posebno, ker ne smeš zavpiti, saj oni končno spijo … v fotelju avtomobilčki, v kopalnici žlice, race in lopatke, pošasti, njihova oprema, punčke in njihova dota, kot pri najboljših nevestah daleč naokoli. … Mož je zaradi tega cel teden hodil šepajoče na delo … izmislili so si lutko z nekim svetlečim prahom, kot ona je vila, a to čarobni prah …

Odlično! Vsi smo hitro bili začarani, svetili smo se v mraku, a tega čuda ne moreš ne skrtačiti ne oprati … Nekega jutra sem se zbodila totalno polomljena … celo noč sem sanjala zmaje in kače, vse me boli … normalno, v naši postelji je nekdo pozabil Batmana … z rogovi in špicami na super rokavicah in rebričastim plaščem.

Se spomnite otroških rojstnih dnevov iz tega časa odraščanja? Najprej je bil strah, da ne bi pojedli plastičnih žlic, drug drugemu so žvečili ušesa in ramena, pozneje so noreli okrog kot opečeni, zavlekli so se povsod … Ne moreš jih ujeti za pihanje svečke na torti … in potem drama …vedno se najde še nekdo, ki bi pihal svečko, ni pomembno, če to ni njegov rojstni dan … prižigali smo svečke desetkrat, oni pa so pihali, pihali, dokler niso popljuvali cele torte in odpihnili vse okraske.

pismo-starsem-facebook-status-neke-mame-nasmejal-balkan-5

Vsak odhod na pot je bil kot večja selitev narodov … kakšni stari Slovani neki, oni so imeli veliko manj stvari kot mi … odhod na morje, kot emigracija … nese se vse, vse je potrebno … čevljev kot za stonoge, krokodilov, čolnov, veder, morskih psov, vsega napihljivega, kar obstaja … kompromisov ni, oni rabijo vse. Za zimske počitnice smo se v tej dobi odraščanja redko odločili … imeli smo premalo rok.

Zdaj smo odrasli … zdaj tekajo okoli, ujemi jih, če jih moreš … pomislim, da sploh ni bilo tako slabo, ko so se plazili po tleh in žvečili preprogo … hčerka je takrat pogrizla mizo v dnevni sobi, še vedno so na njej sledi majhnih zobkov … škoda nam jo je menjati … zdaj pa jih ne moreš vseh priklicali, da bi jih preštel … samo divjajo.

Če je ta post prebral nekdo, ki še nima otrok, naj ga takoj pozabi, z namenom nadaljevanja človeške vrste. Ni to v resnici vse tako. Hecala sem se. 😉

Jelica Greganović

Ocena:
[Skupaj: 34 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor