Vrstniškega nasilja se ne rešuje v šoli, ampak doma!
Včeraj sem peljala svojo hčerko v šolo, tako kot vsak drugi dan. En očka je pripeljal svojega sina in rekel učiteljici: “on mora imeti ta dežnik in verjetno ga bo želel odpireti in se igrati z njim, danes je v tem štosu.” V naslednjih sekundah sem si zamišljala tega malega fantka, kako odpira dežnik in poškoduje druge otroke, ker je pač v tem štosu danes. Mislim, noče on nobenega namerno poškodovati, vendar je ta dežnik preprosto velik in ima na koncu špice, in pri tem je v rokah sedemletnika. Učiteljica (predstavnica prav tistih učiteljic, ki jih 80 % staršev celo šolsko leto postrojuje) dobi nalet šoka, ki ga spremlja nemoč. In jaz stojim brez besed kot bedak. Ta oče ni kriminalec, ni prostak. Je tak običajen, simpatičen oče, s katerim bi se verjetno družila. In ta oče je en od skoraj vseh normalnih, simpatičnih očetov, ki imajo nezavedno motnjo, kako uničiti svojega otroka in še koga zraven.
Odkar hodi moj otrok v vrtec in zdaj v šolo, je stanje naslednje. V glavnem sta en ali morebiti dva normalna starša (poleg mene). In v glavnem se ta en, morda dva, skupaj z mano, nikoli ne pritožuje nad vzgojiteljicami, učiteljicami, vrtcem, šolo.
Pravzaprav sem se pritoževala samo enkrat, ko je ena vzgojiteljica, nemočna pred starši predatorji, dajala otroku Coca-colo (ker ima to njihov otrok rad). Ta vzgojiteljica je bila mlada in upam, da je ali zamenjala poklic ali pa dobila posebne moči za boj proti izbruhom staršev predatorjev.
Zahteve staršev predatorjev so naslednje:
- Svojih otrok ne pripeljejo pravočasno, ker njihovi otroci ne morejo zgodaj vstati, potem pa zahtevajo, da se jim da zajtrk, da njihovi princi in princese ne bi bili lačni, ostali pa naj čakajo, kaj potem!
- Zahtevajo od svojih otrok, da udarijo nazaj in jih tako učijo, doma, seveda, ko pa nekdo njih udari nazaj, potem postrojijo vse – od čistike do direktorja.
- Jasno je, seveda, da njihov otrok pride v šolo v potapljaški obleki, s priljubljeno igračko, s setom orodja, ker so oni od zjutraj v tem štosu, a to tudi pozitivno vpliva na njih, ker nočejo prekinjati njihove “igre”, saj bi s tem zrušili “ustvarjalnost”. (Pozneje, seveda, če niso dovolj ustvarjalni, postrojijo učiteljico, ker, zaboga, moj otrok je doma drugačen, jaz enostavno ne vem, kaj VI počnete”)
Kaj pa otrok? Za take otroke so učiteljice in vzgojiteljice v glavnem “nevarne hudobne tete”, ker pri teh tetah NE dejansko pomeni NE. Potem je ta otrok že pod neko “strašno torturo”, kateri se bodo starši predatorji postavili na pot že v prvem razredu. V sedmem se bodo, seveda, pritoževali, da je šolstvo slabo in da otrok ničesar ne zna.
Starši predatorji imajo veliko zahtev, saj je ustvarjalnost v zvezi s tem zelo globoka in široka.
Pogosto mi pravijo, blagor tebi, kakšnega otroka imaš! Vem jaz, kakšnega otroka imam! Edino mi je žal, da tisti, ki mi to pravijo, mislijo, da sem imela srečo in sem ga zadela na lotu, oni pa, pač, niso!
Meni je bilo veliko lažje biti otrok, kot je to mojemu otroku. Položaj otroka pri mojem otroku zanikajo vsi na vsakem koraku. Družba, novi val izobraževanja, šola pod pritiskom staršev predatorjev, neki novi ljudje, z zmedeno predstavo o tem, kaj svoboda pomeni.
Svoboda od česa? Od zdravega razuma?
Stanje, v katerem se jim izpolni vsaka želja, zdaj in takoj, z nazivom svobodno otroštvo, je pravi zapor, zapakiran s pentljami. Svoboda ni samoumevna. Svobodo se osvoji!
P.s.. Sem mama, ki se druži samo z dvema mamama, ker mi gre večina enostavno na živce. Gredo mi na živce s svojo popustljivo vzgojo in otroci, ki se niso naučili prenehati s svojimi zahtevami, zato pa prvi odnehajo s svojimi obveznostmi.
Prosim vas, razumite, da se vrstniškega nasilja ne more rešiti v šoli, ampak doma, ko se vaš otrok nauči, kaj pomeni NE. Ko se pred svojimi pravicami nauči, kaj so njegove obveznosti. Ko so v obveznosti, ki bi jih otrok moral imeti, vključene tudi staromodne stvari, kot so spoštovanje, marljivost in doslednost.