Obvladovanje izbruhov jeze

Ob treh otrocih sem imela pravzaprav srečo. Zelo malo je bilo izbruhov tiste prave, »triletniške« otroške trme, metanja po tleh, histeričnega joka … Sem pa v eni od knjig o vzgoji prebrala, da se lahko otrok, ko ima napad trme, ki ga ne more obvladati, ustraši sam sebe in da mu lahko v takšnem primeru pomagamo tako, da ga s celim telesom stisnemo k sebi in mu pomirjujoče prigovarjamo. No, moj drugi sin Iztok je enkrat imel tak izbruh, pri treh letih in pol. Vzroka se ne spomnim, spominjam pa se, da ga je doživel v podzemni garaži v bližini naše hiše, kjer smo takrat parkirali avto.

Obvladovanje izbruhov jeze

Ko je začel tuliti, sem poskusila z nasvetom iz knjige. Počepnila sem k njemu, ga stisnila k sebi in ga poskušala pomiriti. Potem je šele izbruhnil pekel! Drl se je kot bi ga dajala iz kože. In glej ga vraga, kot bi to še ne bilo dovolj, je začela neka ženska tolči po vratih garažne hiše: »Kaj delate z otrokom?«

No, potem so mi res popustili živci: »Kaj vas briga?« sem se zadrla nazaj. »Bom policijo poklicala!« »Kar dajte! Pa za sebe se brigajte!«

Od vsega silnega drenja je Iztok utihnil. Samo še malo je hlipal in odšli smo proti domu. Dušebrižnice ni bilo več zunaj, ko smo šli skozi izhodna vrata garaže, po katerih je prej tolkla. Boljše zanjo, ker sem bila tako divja, da bi ji še enih par povedala.

Po vseh zgodbah o večletnem zlorabljanju otrok, ob katerih so bili vsi sosedi gluhi in slepi, se najde ena duša, ki misli, da mora vtaknit svoj nos nekam, kjer nima kaj iskati!

Vsak starš pozna tovrstne situacije. V trgovini, na cesti, kjerkoli v javnosti (to je pravilo), se naš triletnik odloči, da nekaj hoče in to takoj. Sledi kričanje, jok, metanje po tleh, povsem neobvladljiv izbruh. Večina staršev ima takrat več težav z odzivanjem okolice kot z otrokom. Če ga poskušajo pomiriti, običajno ne pomaga, če ga ignorirajo, so deležni »sočutnih« pripomb naključnih mimoidočih. V stiski, razpet med otrokovo histerijo in privoščljivostjo okolice skoraj ni mogoče, da bi odreagiral ustrezno.

Mene je opisana situacija naučila, da čisto vsi nasveti iz knjig ne delujejo vedno. Včasih je bolje upoštevati intuicijo in individualnost otroka. V tem konkretnem primeru je zgolj motnja dovolj preusmerila Iztokovo pozornost, da je utihnil in nehal zganjati »ipiko«. Na srečo ni bilo veliko priložnosti, ko bi podobno vajo ponavljali. Morda tudi zato, ker sem rada delovala preventivno: ko smo šli z otroki v trgovino, smo se že pred vhodom dogovorili, ali si bodo lahko kaj izbrali ali ne, in vedno je bila to ena stvar. Če so k vozičku prinesli še drugo, so se morali odločiti, katero bodo obdržali, drugo pa vrniti na polico. Ta taktika je vedno delovala, niti enkrat se nobeden ni sredi trgovine metal ob tla, ker mu nečesa nismo hoteli kupiti. Sprejeli so tudi dogovor, da bomo »danes kupili samo to in to, nobenih sladkarij«.

Moje načelno priporočilo je naslednje: ne glede na to, kaj počne otrok, naša naloga je izključno ustrezna starševska reakcija. Kaj naredimo, se od otroka do otroka razlikuje. Kar ima povedati ali si misli okolica, ni moj/vaš problem. Bolje ko nam bo uspelo izključiti motnje iz okolja, večja je možnost, da bomo otroka hitro in učinkovito umirili. In obratno, bolj ko nas bo skrbelo, kaj bodo rekli ali si mislili drugi, bolj ko nas bodo ob živce spravile besede (praviloma) »pametnih in izkušenih« mimoidočih, večja možnost je, da nam otroka ne bo uspelo pomiriti. Ti vražički imajo namreč standardno vgrajen senzor, ki odlično zaznava razpoloženje staršev. Nervoza in osramočenost staršev pred okolico sta zanje zelena luč – veliko možnosti imajo, da v svojem izpadu uspejo in dobijo, kar želijo. V bistvu gre za igro moči in preizkušanje meja, pa čeprav na podzavestni ravni. Torej, ne popuščajmo!

Sicer pa lahko poskusite tudi tole 🙂

Lahko pa v komentarju delite vašo izkušnjo z izbruhi otroške jeze! Kakšna res zanimiva ali zabavna?

 

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.
Mirjana Mladič
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.

Dodaj odgovor