Ko otrok ne upošteva postavljenih meja

Ko otrok ne upošteva postavljenih meja

Če se otroci čutijo slišane in razumljene, bodo pripravljeni sodelovati z vami in vas poslušati, tudi če jim ni najbolj všeč, kar od njih zahtevate. Skrivnost uspešnega postavljanja meja in pravil je namreč empatija, kar dosežete v treh korakih:

  1. Postavite mejo:
    »Ne porivamo drugega, ker to boli.«
  1. Izrazimo empatijo, oz. se v živimo v otrokove občutke:
    »Vidim, da želiš svoj tovornjak in hočeš, da se tvoj brat premakne, da ga lahko dosežeš.«
  1. Povejte otroku, kaj lahko naredi:
    »Brata lahko prosiš, da se premakne.«

Toda kaj narediti, če tak pristop ne deluje? Težko je ostati miren in razumevajoč. Večina staršev se razjezi, začne vpiti ali uporabljati grožnje. Na srečo obstaja boljši način.

1. Prepričajte se, da so meje postavljene razumno. Če otroke resnično poslušate, lahko slišite, česar si zares želijo in ponovno ovrednotite zastavljena pravila. Če otrok noče držati vaše roke pri prečkanju ceste, se o tem pogovorita. Mogoče je pripravljen, da cesto prečka brez držanja za roko. Ali pa bi se mogoče raje držal za ročaj torbe, ker se tako počuti bolj samostojnega?

2. Če se vam zdi, da je zastavljena meja za vas odločilnega pomena, vztrajajte pri njej. Če otroku dopustite, da v trgovini vzame sladkarijo, bo to želel tudi naslednjič. Čisto naravno je, da preizkuša meje. Kako pa se drugače naj nauči, kaj meje sploh so? Če ste neodločni, bo otrok to seveda začutil in pritiskal naprej. Če pa jasno poveste, da ne dovolite sladkarij, bo otrok seveda protestiral. Vso pravico ima biti jezen, žalosten, tudi zajokati. Potem bo pa mejo sprejel.

3. Povežite se, preden začnete popravljati vedenje ali preusmerjati pozornost. Ne dajajte navodil in ne postavljajte zahtev z razdalje. Približajte se otroku, dotaknite se ga, nagovorite ga in šele potem postavite mejo: »Izgleda zelo zabavno! Toda bojim se, da se lahko kaj polomi, če mečeš tole po hiši

4. Povejte samo enkrat. Če se venomer ponavljate, se otrok navadi na vaše prepovedi in jih presliši. In potem morate dvigniti glas. Če se otrok ne odzove na vašo prvo opozorilo, to pomeni, da se niste povezali in vzbudili njegove pozornosti. Vrnite se na tretji korak in ga glejte v oči. Otroci si želijo povezave s starši, ki so ljubeči in sočutni. Če pa sta z otrokom na bojni nogi, vas v nobenem primeru ne bo poslušal.

5. Ne obupajte in ne predajte se. Če ste trdno prepričani vztrajati pri nekem pravilu, to tudi storite. Če pa niste, se pogovorite z otrokom, da razumete njegovo stran in da ste pripravljeni popustiti do določene meje. Toda če popustite, kljub temu da verjamete v pomembnost pravila, boste otroka navadili, da ignorira vaše zahteve: »Prav, igraj se to igro, če hočeš, toda če se komu kaj zgodi, ne hodi jokat.«

In vse težje bo postaviti in vzdrževati meje v prihodnje. Raje se poslužite humorja in otroku na prijazen način razložite, da ne odstopate od svojih zahtev: »O, prijateljček! A me nisi dobro slišal? Jasno sem povedal, da te igre v hiši ne igramo.«

6. Empatija. Poskusite se vživeti v otrokove občutke: »Vem, da bi rad ostal dlje pokonci…Razumem in vem, da je težko prenehati z igro in iti v posteljo. Stavim, da ko boš odrasel, se boš igral vse noči. A ni tako?« Otrok bo seveda jokal in protestiral. Pustite mu, da izrazi svoja čustva, potem pa naj naredi tako, kot zahtevate. Vaš cilj je, da vztrajate pri svojem in obenem z razumevanjem sprejmete otrokova čustva. Včasih otroci vedo, da imamo prav, a jim je vseeno težko dopovedati. Takrat potrebujejo starša, ki se zna vživeti v njihova občutja.

7. Nadzirajte svoja čustva in ostanite mirni. Izogibajte se kaznim, raje prijazno, mirno in odločno vztrajajte pri svojem. Če boste jezni, se bo otrok seveda upiral in nagajal. Ko pa nadzorujemo svoja čustva, otroci to zaznajo in so prej pripravljeni sodelovati. Na ta način se učijo, kako naj tudi sami obvladujejo svoje impulze. Poiščite način, na katerega lahko z otrokom sodelujete: »Vem, da si razočaran, ker morava sedaj domov. Čeprav sem te opozorila že pred desetimi minutami, da bova šla, je še zmeraj prehitro. Poskusiva najti način, da bo obema lažje. Ali si za to, da ne obujeva čevljev in jih kar odneseva v avto?«

Ali sploh obstaja kakšen prekršek, ki zahteva kazen? Odgovor je NE. Večja kršitev omejitve s strani otroka pomeni samo, da je večja tudi vrzel v povezavi, ki jo ima otrok z vami. Zato potrebuje toliko več pomoči z vaše strani, da to vrzel premosti. Mogoče boste morali na novo vzpostaviti vajin odnos in poiskati nove rešitve. Dovoite, da vam otrok pri tem pomaga, vendar šele takrat, ko je pomirjen in se lahko trezno odloča.

8. Ohranjajte in negujte močno čustveno vez z otrokom. Naj otrok ve, da ste zmeraj na njegovi strani. Če vas otrok doživlja kot nekoga, ki venomer sabotira njegovo srečo in postavlja nerazumne zahteve in omejitve, ne bo sprejel ne vaših meja ne empatije. Če pa vas doživlja kot starša, ki iskreno skrbi za njegovo dobrobit, takrat bo sprejel tudi vaše meje in empatijo. Še več, vaša pravila in omejitve bo tudi ponotranjil.

Za veliko staršev ti napotki predstavljajo trdo delo. In imajo prav. To je trdo delo:

  • nadzorovanje lastnih čustev
  • povezovanje z otrokom
  • usmerjanje in učenje otroka, namesto uporabe groženj in kazni
  • postavljanje meja odločno, a z razumevanjem in upoštevanjem otrokovih čustev
  • pomoč otroku, pri spoprijemanju z občutki, ko trčijo ob postavljene meje

Amapk vse to prispeva k mirnemu starševstvu. Kratkoročno ti napotki pomagajo, da otroci začnejo sodelovati in upoštevati zastavljene meje. Dolgoročno pa razvijajo otroke v odgovorne, čustveno inteligente in samozavestne osebe.

Kaj imate od vsega tega trdega dela, se vprašate? Otroka, ki zna nadzorovati svoja čustva, ker vidi vas, kako nadzirate svoja. Otroka, ki svoja pričakovanja jemlje resno, ker jih tudi vi. Otroka, ki se čuti močno povezanega z vami, tudi ko se z vami ne strinja. Otroka, ki sodeluje z vami in spoštuje zastavljene meje, ker ve, da so dobre zanj.

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 3.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor