Neprespano mlačen si ful drugačen

V meni tli tendenca po ustvarjanju dramatičnosti. Priznam. Znam narediti iz muhe slona, iz mravlje tiranozavra in iz našega psa zmaja. Ok, pri zadnjem ne pretiravam. Res je zmaj, odkar imamo malega, je zaščitniški do te mere, da se nas poleg poštarja izogibajo še sosedje.

Neprespano mlačen si ful drugačen

Starševstvo je temu mojemu, k ekstremom nagnjenemu značaju, pisano na kožo. Vse neverjetne višave, ko lebdim od vzhičenosti ob vsakem zlogu, kakcu, nasmehu in popapani žlički. In najgloblje temine, kamor strmoglavim ob frustracijah in občutkih nemoči, ki me spremljajo. Ko mali ne spi. Ko ga nekaj boli, jaz pa ne vem kaj. Ko kriči, meni pa se sanja ne, zakaj. Globine, tako globoke, kakor nisem prej nikoli bredla.

Na tem vrtiljaku, ki bi zlahka postal nova znamenitost v Gardalandu, se vrtijo moji vsakdani – in le priznanja drugih mam, da se jim dogaja podobno, me ohranjajo pri zdravi pameti.

Običajno 🙂 včasih, ko cariniki razuma ne gledajo strogo moje podzavesti – skočim tudi malo čez.

Vsekakor na moje dojemanje tega absolutnega stanja, ki se ne bo nikoli končalo in ki za svetlobna leta presega vse dozdajšnje hobije, vpliva moja spočitost. Oziroma njeno pomanjkanje.

Tekom svojega materinstva sem tako spoznala različne stopnje utrujenosti. Od tistih, pri katerih ljubeče božam kafetjero in Njegovemu veličanstvu Dragi-ju na vprašanje, če bi delila malo njene vsebine, odgovorim nikalno.

Do tistih, ko sem v stanju grozeče apokalipse, ko pred mano pokrivajo ogledala (da se ne bi ustrašila sama sebe) in me naš pes sočutno opazuje, saj misli, da imam steklino.

Problem v teh skrajnih stanjih je, da sem podobna dojenčkom. Tako utrujena, da tudi takrat, ko bi lahko spala, tega ne morem. Kaj jaz vem, kaj dela hormonom, a očitno takšno skrajno stanje dojemajo kot znak za nevarnost in me zato spreminjajo v razjarjeno medvedko, ki v vsem vidi grožnjo za svojega mladička.

In v vseh, ki me pozdravijo (kar itak naredijo z napačnim tonom, nepravilnimi besedami) potencialne predatorje.

Bližnji mi pravijo, da sem takrat menda precej nemogoča. A najvišji mi je priča, da se to zgodi, ko ni več zalog.

Prazna shramba prijaznosti, vljudnostnih izrazov in socialne prilagojenosti. Takrat lahko le še padajo glave.

Njegovo veličanstvo Dragi je nazadnje, ko se je to zgodilo (točno za materinski dan), storil izjemno stvar. Vzel otroka, sebe, psa in moja starša ter šel z vsemi na triurni špancir.

Sama sem bila že namreč v takšnem hiperutrujenem stanju, da nisem mogla zaspati, če je bil mali princ kje v radiju stotih metrov. S prisluhi njegovega joka se pač nisem mogla uspavati in v tem primeru je bila začasna separacija več kot uspešna in zaželena.

No, danes pa je kritični manko spanja dohitel NVD-ja. Pri zajtrku je samo še godel (proces spreminjanja v medveda), presoja sveta je bila ekstremno črna, besednjak pa poln nihilističnih izrazov, kot so “nihče, nikoli, jaz ne znam, to mi ne gre, nič ne vem, še pes me ne uboga, nimam joške itd.”

Ker niti domač jogurt niti bratsko razdeljena vsebina kafetjere nista pomagala, sem mu podarila tisto, kar sem teden dni nazaj krvavo potrebovala jaz.

Spanje. Siesto takoj po zajtrku. A z obvezno popotnico: “Pa bodi brez slabe vesti.”. #kakSemJazFejst

Barbara Fužir

Barbara Fužir

Barbara Fužir je mamica iz zamejstva v Italiji, ena izmed pobudnic materinskih krogov Republika Dojenček, slovenistka in sociologinja, avtorica knjižne uspešnice Reci življenju JA.

Berete jo lahlo na spletni strani www.bronja.si, v Primorskem dnevniku ali ji sledite na fb strani Na meji pameti.
Barbara Fužir

Latest posts by Barbara Fužir (see all)

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor