Pravljični vlak z Božičkom

Lansko leto je bila naša punca še malce premajhna, da bi jo peljala na vlak z namenom, da bi na njem uživala. Zato smo se letos, mesec pred njenim drugim rojstnim dnevom, odpravili na vožnjo z vlakom.

Pravljični vlak z Božičkom

Odločili smo se, da izberemo najbolj primeren termin in gremo skupaj na vožnjo z muzejskim vlakom. Izbrali smo vožnjo iz Novega Mesta v Metliko in nazaj. Ker naša deklica še ni stara dve leti, se je lahko peljala zastonj, midva pa sva skupaj plačala za povratni karti 18€.

Naša vožnja se je pričela nekaj minut čez dvanajsto uro. Ob prvem pogledu na vlak je bila hčerka navdušena. Starinska lokomotiva je pihala in piskala na postaji in počasi smo se odpravili v vagon. Naš oči se je odločil, da bomo v prvo smer sedeli v prvem vagonu za lokomotivo. Preden smo se odpravili sta moja avanturista odprla okno pri sedežih in se nagibala skozi ter opazovala ljudi in okolico.

Potem pa je bil čas, da se naše potovanje začne. Usedli smo se in vlak je speljal s postaje. Naši punci se je zdelo najbolj zanimivo, da na vsake toliko malce rukne levo in desno in se je očiju v naročju kar sama od sebe guncala v vse smeri. Tako smo se vozili, spremljali okolico, se smejali in poslušali praznične pesmi, ki so odmevale iz radia. Ko smo tako uživali je v vagon vstopil gospod s kapo in prosil za naše vozovnice. Hčerka je eno za drugo pomolila gospodu in ko jih je vrnil prav posrečeno rekla hvala.

Malce kasneje pa je skozi vrata vagona stopila gospa v rdeči obleki, ki je otroke nagovorila, da je čas, da skupaj pokličemo Božička. Nekajkrat so otroci na vse grlo zaklicali »Božiček« in skozi vrata je stopil mož v rdeči obleki z dolgo belo brado in rdečo vrečko iz katere je otrokom delil sladkarije. Prejeli so tudi vsak svojo papirnato maketo vlaka, ki so jih očki pridno zlagali v daleč najboljše igračke v tistem trenutku. Naša je svoj vlak peljala po klopicah, po tleh, po oknu, očiju čez glavo, torej povsod kamor je le lahko dosegla. Potem ko je pojedla svoje sladkarije pa je očka vsakih pet minut peljala do okna, s katerega sta lahko opazovala lokomotivo pred nami.

Ko smo prispeli na končno postajo, smo se odpravili ven, malo razmigali noge in se nadihali svežega zraka, pri tem pa opazovali kako so mojstri lokomotivo prepeljali z enega na drug konec vlaka in jo pripeli na vagone. Tako smo v nasprotno smer sedeli na zadnjem vagonu.

Ko je bil čas za odhod smo se vrnili na vlak. Preden smo prispeli na končno postajo so nas povabili tudi v bife na enem izmed vagonov, če bi se hoteli pogreti s kakšnim toplim napitkom. Ampak mamice kot mamice imamo vedno s seboj več kot preveč stvari in ni bilo potrebe, da bi se zadrževali tam. Za naslednjič pa vem, da se vsekakor oglasim v bifeju na kozarčku toplega čaja.

Pot nazaj je bila malce daljša, saj je bilo treba vlak spraviti po visokem in dolgem klancu in vsekakor za strojevodjo to ni lahka naloga. Mala je postajala počasi precej utrujena, zato se je ulegla poleg naju in spremljala okolico. Ampak ob vsakem pisku lokomotive je še vedno sodelovala in vpila tu tu. Nad vsem tem je bila tako navdušena da je ob njenem vriskanju v smeh spravila še vse druge ljudi v vagonu.

Vrnili smo se 40 minut kasneje kot je bilo predvideno ampak bilo je lepo in vsekakor nekaj posebnega, kar bomo sigurno še ponovili.

(V&F: Rok Goršin, Marko Brulc)

 

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor