Za dežjem in splavom posije mavrica

Ko se v življenju s splavom srečaš le na daleč, ga razumeš kot nekaj. kar obstaja, nekaj, kar je v pomoč ženskam v stiski in nekaj, kar se zgodi nič hudega slutečim nosečkam in jim zagreni življenje.

Za dežjem in splavom posije mavrica
Foto: Niki K

Splav je dejansko preveč nepričakovan dogodek. Statistika v Ameriki pravi, da splav doživi vsaka četrta ženska. Pri nas naj bi se to zgodilo na vsako tretjo nosečnost. In tako sediš s svojo svežo materinsko knjižico v čakalnici pred novim pregledom poleg dveh drugih nosečnic in se zamisliš, bo mogoče katera od nas v kratkem izgubila voljo do vstajanja iz postelje, bo katera izmed nas ostala brez apetita, se bo kateri od nas obrnilo življenje na glavo in bo iskala razlog, zakaj ravno ona? Eh, ne, vse skupaj se zdi še kako predaleč.

Bereš o tem, poslušaš zgodbe, vidiš ravno ta dogodek v tv seriji. Ne, zate je to vse predaleč. Ti pod srcem nosiš otroka in v vsem veselju se z njim že pogovarjaš. V mislih mu razlagaš, kako si ga vesela in pobožaš trebušček vsakič, ko se počutiš dobro in nihče okoli tebe niti ne ve, kaj točno počneš.

Dobro veš, kako se je končala nosečnost tvoje znanke. O tem je ne sprašuješ, ker predvidevaš, da so zanjo spomini najbrž preveč boleči. Na kraj pameti ti ne pade, da bi bila tako nesramna in jo spomnila na bolečino. Še nosečniške pripetljaje zadržiš zase, ker bo njo najbrž to bolelo. Ne veš, kako boli, ne razumeš njenih občutkov. Ona je mamica angelčku, ti pa čakaš, da boš postala mamica dojenčku.

In pride nov dan, novo jutro. Vesela si ga. Vsak dan je napredek za tvoj mali zaklad. Vse dokler se namesto sonca zate dvigne tema. Vse dokler se tvoje jutro ne spremeni v obup. Vse dokler ti telo ne sporoči »Žal mi je, ne zmorem«. In kmalu dobiš potrdilo, da si tudi sama postala mamica angelčku. Postala si nekdo, ki je zmogel ljubiti nekoga, ki se nikoli ne bo nasmejal, ki te nikoli ne bo poklical »mami« pa bo vseeno tvoj otrok. In takrat razumeš. Takrat veš, da bi se prijateljica o tem mogoče rada s kom pogovorila, mu povedala, le kaj se ji je zgodilo, brez odgovora.

Takrat veš, da bolj kot poskušaš situacijo obrazložiti drugim, lažje je. Seveda ne govoriš o tem z vsemi. Najprej poveš partnerju in to pospremijo najbrž najhujše solze, bolečine in nemoč, ki jo boš v tem času občutila. Naslednjič poveš najboljši prijateljici, nočeš, da bi jo preveč skrbelo, ampak vseeno napišeš, ker veš, da bo hitro ugotovila, da s teboj nekaj ni ok. Nato obrazložiš dogajanje sestri v ambulanti in zdravnici in ker se takrat počutiš sama na vsem svetu, ker ti zdravstveno osebje ni tako blizu, da bi jim planila v objem in ker moraš to prvič jasno povedati na glas, je občutek grozen in srce se ti še naprej trga. In potem poveš svoji mami. Ker bo njej najhuje za tvoje občutke. Ker te je ona ljubila prva, ker ona ve, kaj pomeni gledati svojega otroka, kako trpi, navsezadnje ga gleda ali posluša v tistem trenutku.

Nekatere nočejo o tem govoriti nikoli več, druge pa smo prepričane, da je to nekaj, kar bi morali poznati vsi. Prepričane smo, da dekleta o tem vemo premalo. Želele bi vse opozoriti, da je to precej pričakovan zaplet in da tega ne sme nihče zadrževati v sebi. Ker ni hujšega kot to, da dan, ko v rokah držiš svoj zarodek/plodek/negibnega otroka, ne sme ostati le v tvoji glavi, ampak mora ven, ker bo ob tem izgubil svojo moč, da te priklene na dno.

V Ameriki velja oktober tudi za mesec ozaveščanja o splavu in mrtvorojenih otrocih. Zaščitni znak je pentlja modre in roza barve. In s ponosom bi si jo pripela in vsem razložila, kaj pomeni. Mamicam, ki majo svoje otroke (tudi) med oblački pa pravijo Angelske mamice. In ko angelske mamice po težki preizkušnji doživijo novo nosečnost, ki se zaključi z malo dišečo štručko, tej štručki rečejo Rainbow baby, mavrični otrok. In takšnih, mavričnih zgodb je veliko in nam dajejo upanje.

Sama sem komaj čakala, da zaključim svojo izkušnjo s spontanim splavom. Hotela sem čimprej opraviti svoj zadnji pregled, ki bi povedal, da je vse nazaj na svojem mestu in lahko normalno živim dalje brez vsakodnevnega krvavega opomnika na mojo izgubo. In ko sem se tako popoldan, na dan zadnjega pregleda vozila po mestu, ki ga je nežno spiral dež, sem skozi okno kar na lepem zagledala ogromno, močno, barvito mavrico. Nasmehnila sem se in si sama pri sebi mislila, dovolj poguma imam, da v svoje življenje povabim mavrico. Mavrica, pri meni si dobrodošla!

Ocena:
[Skupaj: 10 povprečno: 4.9]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor