Šest nadležnih stvari pri otrocih, ki jih boste pozneje pogrešali

Ko je bila moja hčerka malčica in moj sinček novorojenček, je soseda imela navado praviti: “Majhni otroci, majhni problemi. Veliki otroci, veliki problemi.” Ob tem so me obšle mračne misli: “Pozabili ste, kako se je neprestano zbujati ponoči in iskati pogrešano dudo.” Toda zdaj, ko sta moja otroka na dobri poti, da postaneta samostojna, sem opazila, da definitivno so nekatere stvari, ki so me spravljale ob živce in za katere več ne mislim, da so velika stvar – stvari, ki jih dejansko pogrešam in se jih z otožnostjo spominjam. Morda je to Stockholmski sindrom.

Kakorkoli, tukaj je šest nadležnih stvari, ki jih boste morda pogrešali, ko bodo vaši otroci postali starejši.

Kako vam sledijo povsod, tudi v kopalnico

Vsaka mama ima izkušnjo sedenja na wc školjki, ko poskuša opraviti potrebo z vreščečim dojenčkom na kolenih in malčkom v stiski, ki se obupno oklepa njenih gležnjev. O, vi ne? No, a niste važni? Jaz sem vsekakor imela take trenutke in sem razmišljala: “Noben mi nikoli ni povedal, da imeti otroke pomeni, da se nikoli ne bom mogla polulati v miru.” Izkazalo se je, da sem se motila. Prišel je čas, ko spet lahko zaprem vrata kopalnice in vse opravim sama. In veste kaj? Včasih se v kopalnici počutim kar malce osamljeno.

Kako vedno končajo v vaši postelji

Moj otrok se je natančno kot urni mehanizem zbujal ob zori, prikradel v najino spalnico, splezal v posteljo in se zrinil med naju z možem.  Morala sem biti obrnjena stran od njega, da se mi ne bi po nesreči usedel na nos (kar se je že zgodilo) in potem se od zadaj stisne k meni in da roko okoli mojega vratu, da komaj diham. Tako potem drema še kakšno uro, jaz pa ležim popolnoma na miru, da ga ne zbudim. Da, bilo je tako neprijetno kot se bere. Zdaj mu zelo dobro uspeva ostati v svoji sobi in naša postelja je večinoma osvobojena otrok, ampak malce pogrešam imeti ob sebi to malo, toplo telesce, ki se posesivno ovija okoli mene. Vstavite svojo Ojdipovsko šalo tukaj.

Kako ne morejo biti z nobenim drugim kot z vami

Oba moja otroka, še posebej pa hčerka, sta sovražila biti stran od mene tudi za sekundo. (Njihov oče bi zadostoval, toda jaz sem definitivno bila prva izbira.) Nekoč, ko je moja hčerka bila malčica, smo jo za cel dan pustili pri tašči. Tam je samo jokala ure in ure, dokler ni zaspala in ko se je zbudila je jokala dalje. Ves dan je samo jokala za mano. Zdaj ima šest let in je tako zasedena s šolo in skupnim igranjem, da ni časa, bi se obešala na mamico. Med vikendom odšteva dneve, kot večina ljudi odšteva delovne dneve, ker ne more pričakati, da bo spet videla učiteljico. Všeč mi je, da je tako neodvisna, ampak se pa tudi nekako smilim sama sebi. Verjetno je vedno lažje dati košarico kot jo dobiti.

Kako vedno postavljajo vprašanja

“Ima kakec okus po čokoladi?” “Zakaj se ne smem poročiti z bratom?” Zakaj ima Dedek Mraz enak papir za zavijanje kot mi?” To je samo nekaj biserov, ki sta jih moja otroka izustila, ko sta bila majhna. Vprašanja sta postavljala tako pogosto, da sem ju odločno ustavila in se zatekla k vedno uporabnemu: “Kaj pa ti misliš?” Zdaj, ko sta starejša, so njuna vprašanja nedvomno postala manj muhasta. Je več: “Zakaj moram to narediti?” “Kako dolgo še?” in “Kaj bomo imeli za večerjo?” (ki mu sledi razočarani “Pa ne že spet!”) Ja, definitivno pogrešam vprašanja, ki jih postavljajo mali otroci, celo boleče nepozabnega “Je to dojenček v tvojem trebuhu?” (Ni bil.)

Kako njihove ogromne igrače zasedejo tako veliko prostora v hiši

Res je: igrače dojenčkov in malčkov so kričečih barv in zasedejo ogromno prostora. Krmarjenje skozi dnevno sobo je bilo vsak dan kot tek na progi z ovirami. Toda manjše igrače večjih otrok niso nujno boljše. Lego kocke imajo zoprno navado, da se razpršijo po celi hiši in pristanejo na tako nenavadnih mestih kot je kopalna kad ali pasja posoda za hrano. Absolutno najslabše mesto, kjer jih lahko najdeš, pa je pod vašo nogo. Povem vam, da je porod v primerjavi z bolečino, ko stopiš na Lego kocko pod ravno pravim kotom, kot dan v toplicah. Take vrste nezgod se pri nas niso dogajale, ko je hiša bila polna igralnih centrov in plastičnih kuhinj.

Kako jim morate pomagati obrisati ritko

Vem, da malce dvomite o tem, ampak poslušajte me. Moj sin se je imel navado zahvaliti in mi reči, da me ima rad vsakič, ko sem mu obrisala ritko. To je bila najbolj ljubka stvar – bilo je, kot da je vedel, da edino starš to počne brezplačno, dan za dnem, brez pritožb. Moja hčerkica nikoli ni šla tako daleč, da bi se mi zahvalila, ampak način, kako me je zagrabila okoli vratu in me tesno objela, da ji obrišem ritko, je bilo zame dovolj. To je vrsta povezave kot nobena druga, zaradi česar sem nekako žalostna, da mi tega ni treba več početi.  Prepričana sem, da tudi vi čutite enako … Ne? Samo jaz? Ok, dovolj pošteno. Nekaj je narobe z mano, vem. Definitivno Stockholmski sindrom.

Sovražim zveneti kot moja soseda, ampak, veš kaj? Imela je prav. Problemi majhnih otrok so majhni. In spoznanje, da jih boš nekoč celo malce pogrešala, te bo en dan zadelo, ko boš sama sedela na wc školjki in se spraševala, zakaj je v kopalnici tako tiho.

Nancy