Lenine zgodbe: Mia vrtnari – pravljica za lahko noč
Mia si je že od nekdaj želela početi mnogo stvari, a med tistimi, ki jih je želela čim prej spoznati, je bilo vrtnarjenje. Tako se je nekega dne odločila, da bo pomagala mami pri delu na vrtu.
Mama je bila pomoči svoje hčere zelo vesela, a kaj ko so Mio bolj kot zelenjava zanimale rožice, zato sta se odločili, da bosta naslednjega dne odšli v semenarno, kjer bosta kupili vse, kar bo Mia potrebovala za svojo cvetlično gredico.
In res. Kupili sta različne vrste semen, sadike raznovrstnih rož, gnojilo, kanglico, pa tudi nekaj semen zelenjave, ki jih bo na svojem vrtu posejala mama.
Ko sta prispeli domov, sta se takoj lotili dela, a sreča ni bila na njuni strani, saj je začelo deževati. »Pa tako sem si želela posejati semena in posaditi rože«, je žalostno zavzdihnila Mia. »Bova pa jutri, ko bo posijalo sonce, nadaljevali«, jo je skušala razvedriti mama.
Naslednje jutro so Mio prebudili sončni žarki. Z nasmehom na obrazu je stekla k mami, da bi skupaj odšli na vrt. Ko sta prišli na vrt, se je Mia želela takoj lotiti dela, a jo je mama nekoliko zapustila in ji pokazala, kako veliko luknjo mora narediti za sadiko rož ter kako pripraviti gredico za sajenje.
Dobro podučena in pripravljena za delo se je mala vrtnarka lotila dela ter posadila in posejala polno gredico pisanih cvetlic. Dan za dnem je nato Mia vsako jutro hodila na vrt in nestrpno čakala, ali bo kaj zacvetelo in zraslo. Potrpljenje jo je že počasi minevalo, kar je opazila tudi mama, zato ji je pojasnila, da rožice potrebujejo za svojo rast čas, vodo in sonce. Mia se je nekako potolažila in še vedno pridno zalivala svojo gredico.
Tako je minilo še nekaj dni in Mia je vendarle dočakala drobne listke, ki so sramežljivo pokukali iz zemlje. Vse to je gledala in opazovala z zanimanjem, a nikjer ni uzrla tako težko pričakovanih cvetov. »Mami, hitro pridi!« je zaklicala. »Kupili sva napačne rože, saj nimajo cvetov«, je še dodala. Mama se je zasmejala in Mii pojasnila, da mora rožica še nekoliko zrasti, narediti popek in šele nato bo iz popka nastal cvet. Mii je bilo sedaj malo bolj jasno, zato je še z večjim veseljem čakala na cvetove svojih rožic.
Nekega dne, ko je bila Mia na svoji cvetlični gredici in je občudovala svoje rožice, je mimo gredice prišla Miina učiteljica, ki se kar ni mogla nagledati vseh čudovit rož. »Mia, zaupaj mi, kako ti je uspelo, da imaš tako čudovito gredico?« je zanimalo učiteljico. »Pogovarjala sem se z njimi,« je prijazno odgovorila nasmejana deklica, pomežiknila mami in odhitela po kanglico vode.
Če želite zvedeti kaj več, obiščite našo spletno stran Pravljični svet.