Vedenje tujega otroka

Razpad tradicionalnih vlog moškega in ženske je privedel do izginotja nekaterih drugih družbenih vlog. Izginile so tudi tradicionalne vloge očeta in matere in tudi sam tradicionalni način vzgoje. Danes je vsak človek na nek način poseben, vsak se trudi zgraditi svojo lastno osebnost. To velja tudi za vzgojo otrok. Splošno sprejetega oz. dominantnega modela vzgoje otrok ni več, obstaja pa zelo veliko različnih, pogosto zelo nasprotujočih si modelov, zato imajo različni starši na vzgojo različne poglede.

Vsak starš je nagnjen k temu, da smatra svoj način vzgoje kot najboljši in da so drugačni načini vzgoje za otroka katastrofalno slabi. Zaradi take razlike nikoli ne moremo vnaprej vedeti, kaj nekdo o vzgoji otrok misli, dokler se z njim ne pogovorimo. Posledica je, da rek, da niso starši tisti, ki vzgajajo otroka, ampak je to cela vas, ne velja več. Nekdaj je bilo to mogoče, saj je med odraslimi obstajalo soglasje o tem, kako vzgajati otroke kot neka vrsta neizrečene pogodbe, ki je kateremu koli odraslemu dajala pravico, da vzgojno deluje tudi na tiste otroke, ki niso njegovi. Danes ni več tako.

Danes se smatra, da je vzgoja otrok v izključni pristojnosti njihovih staršev, ki imajo lahko takšen ali drugačen pogled na vzgojo. In zato vi lahko mislite, da pomagate, ker vzgojno delujete na tujega otroka, ko se do njega vedete kot do svojega, njegovi starši pa lahko mislijo, da z njim grdo ravnate. Situacija, v kateri mora odrasla oseba vplivati na tujega otroka, da bi popravil svoje vedenje, je še posebej občutljiva. Poglejmo primer, v katerem je starš prisoten in primer, ko otrokovega starša ni zraven.

V prisotnosti staršev

Ko se otrok vede nesprejemljivo in ga njegov starš poskuša obrzdati, ni težav. Problem nastane takrat, ko se otrok neprimerno vede, njegov starš pa se ne odzove.

Poglejmo primer, ki mi ga je opisala učiteljica, ki je v tej zgodbi bila žrtev. V hipermarketu v vrsti pred blagajno stoji mati v zgodnjih tridesetih s sinom petletnikom. Med čakanjem je otroku verjetno dolgčas, tako da otrok učiteljico, gospo v srednjih letih, ki je bila v vrsti pred njima, nenadoma brcne v nogo. Gospa trzne od bolečine in presenečeno pogleda otroka in potem tudi mati. Ker se noben od njiju ni odzval, se je gospa obrnila proti blagajni, nakar jo je deček ponovno brcnil. Znervirana učiteljica ogovori njegovo mamo: “Gospa, mar ne vidite, da me brca!?” Mati med pretvarjanjem, da ne sliši gospe, reče svojemu otroku: “Janezek, lepo se vedi!”. Namesto da bi se umiril, je Janezek ponovno izkoristil priložnost, da brcne učiteljico. Mati je to pospremila z nemočnim glasom: “Janezek, umiri se, ko ti rečem, kaj ti je danes?” Učiteljica je tedaj besno postavila košaro medse in otroka in prenehala komunicirati, ker ni vedela, kaj naj pove materi, ki ni pokazala nobenega namena, da bi otroka s kakšnim bolj odločnim načinom umirila.

Ko se otrok nesprejemljivo, nevarno ali tvegano – zase ali za druge – vede v prisotnosti staršev, starš pa se ne odzove, je treba starša opozoriti na otrokovo vedenje in od njega zahtevati, da naj nadzira otroka. Če starš tega noče ali ne more narediti, se morate iz take situacije odmakniti. Če se oseba odloči neposredno kritizirati otroka v prisotnosti njegovih staršev, se lahko zgodi, da bo starš napadel osebo in jo obtožil, da nima pravice karkoli govoriti čez njegovega otroka. Tako lahko nastane prepir med odraslimi, ker se ne strinjajo o oceni otrokovega vedenja. Danes vse več staršev smatra, da ni treba kritizirati ali kaznovati otroka, ker mu s tem “uničujejo osebnost”. S takimi starši je težko najti skupni jezik, ker praviloma vedno branijo otroka, saj smatrajo, da mu s tem nudijo podporo in ljubezen.

Starš ni prisoten

Obstajajo primeri, ko nam zaupajo tuje otroke, kot na primer, ko starši pripeljejo svojega otroka na rojstni dan in ga tam za določen čas pustijo. Če se tak otrok prične vesti nesprejemljivo, ga je treba opomniti in zahtevati, da naj spremeni vedenje. To je velikemu številu otrok povsem dovolj, obstajajo pa tudi otroci, ki jim to ni zadosten razlog, da bi vedenje spremenili. Takim otrokom moramo zagroziti, da bomo njihovim staršem povedali, da so se neprimerno vedli. Če tudi to ne pomaga, jim je treba povedati, da bomo takoj po telefonu poklicali njihove starše. Če tudi to nima učinka, je treba starše zares poklicati in dokler ne pridejo ponj, ostati z otrokom, ki se neprimerno vede. Če vemo, da je kakšen otrok nagnjen k neprimernemu ali agresivnemu vedenju, je dobro zaprositi starše, da ostanejo poleg ali jim jasno povedati, da jih bomo poklicali, če se bo otrok pričel nesprejemljivo vesti. Včasih je dobro na začetku rojstnodnevne zabave tudi z otrokom “skleniti dogovor”, da se bo vedel primerno oz da ne bo počel določenih stvari.

Vaš otrok in drugi odrasli

Ko smo v nasprotni vlogi, ko našega otroka pustimo na rojstnodnevni zabavi, je vedno dobro prej otroka opozoriti, da naj se lepo vede in da pred otrokom rečemo odraslim, ki ostanejo z otroki, da naj nas pokličejo, če nekaj ne bo prav, da bi lahko takoj prišli po otroka in ga odpeljali. Tako se bo otrok zavedal, da smo svojo starševsko avtoriteto podelili drugim odraslim, dokler nas ni. Če je potrebno, lahko te odrasle opozorimo na tisto, za kar smatramo, da je pomembno in jim lahko damo še kakšna druga navodila. Tako zmanjšamo verjetnost, da se bo med starši in ostalimi odraslimi pojavil nesporazum.

Zoran Milivojević