Kdo je odgovoren za (ne)uspeh otroka v šoli?

Kdo je odgovoren za otrokov (ne)uspeh v šoli? Kako naj otroka na pravi način usmerjamo? Kaj lahko naredijo starši, kaj učitelji, da bi otrok ustvaril pozitiven odnos do šole?

Kdo je odgovoren za (ne)uspeh otroka v šoli?

Odgovore na vprašanja, ki mučijo številne starše, je dal psihoterapevt dr. Zoran Milivojević.

V kolikšni meri lahko starši vplivajo na to, kakšen učenec bo njihov otrok?

V veliki, lahko bi rekel odločilni meri. Kaj je potrebno, da starši “zgradijo” dobrega učenca? Starši se morajo z otrokom, ki še ne hodi v šolo, pogovarjati o tem, da je šolanje v življenju zelo pomembno. Pri otroku morajo spodbuditi radovednost in željo po spoznavanju.

Zelo pomembno je, da ima otrok, ki gre v šolo, že razvite neke delovne navade, npr. vzdrževanje osebne higiene, urejenost prostora (npr. pospravljanje postelje, ko vstane), da ima ugrajene “zavore”, oziroma, da mu starši postavljajo meje in ga brzdajo pri dejavnostih, ki zanj niso dobre.

Vsak starš ima svojo filozofijo o vzgajanju, iz katere izhaja njegov vzgojni stil. Ta filozofija je nastala na osnovi njegovih izkušenj iz otroštva in na osnovi tega, kaj misli o svojih starših in njihovemu načinu vzgoje. Tisti, ki so s stilom vzgoje svojih staršev zadovoljni, ta način z majhnimi spremembami ponovijo tudi pri svojem otroku. Tisti starši, ki pa so z vzgojo svojih staršev nezadovoljni, iščejo nove načine. Kar pogosto opazimo v praksi je, da tisti nezadovoljni pogosto iz ene napake preidejo v drugo, nasprotno napako. Če so bili njihovi starši strogi in niso pokazali ljubezni, ampak so vztrajali samo na discipliniranju, lahko njihov otrok postane popustljivi starš, ki nudi samo ljubezen in ne želi z disciplino “travmatizirati” otroka. V obeh primerih je pristop zgrešen, ker starši morajo otroku dati tisto, kar je otroku nujno, to pa sta ljubezen in disciplina.

Koliko lahko učitelj popravi morebitne napake staršev pri vzgoji, ko otrok že obiskuje šolo?

Čeprav se učitelji trudijo, da ne bo tako, je v šoli vsaj na trenutke dolgočasno. Zato je otrok pripravljen za šolo takrat, ko je sposoben prenesti in tolerirati dolgočasje. Otroci, ki ne prenesejo dolgčasa, najpogosteje pri pouku postanejo nemirni, dražijo druge ali zapustijo razred in na koncu dobijo diagnozo ADHD.

Naslednja zelo pomembna stvar je razvijanje navad učenja. Otroku je pogosto neprijetno sedeti in se učiti, ker se želi premikati in igrati. Zato tudi rečemo, da se “uči z ritjo”. Bolj ko bo otrok zmogel sedeti in se koncentrirati na gradivo, bolje se bo učil. Na začetku je starš tisti, ki sedi z otrokom kot zunanji nadzor, vendar mora počasi, skozi nekoliko faz priti do tega, da se otrok uči samostojno. Ko to dosežemo, bo otrok dober učenec. Se pravi, največ je odvisno od staršev in otroka. Tisti starši, ki pričakujejo, da bo šola samostojno naučila njihovega otroka sedeti in se učiti, se motijo. Starši so pri teh prizadevanjih nezamenljivi in dobro je, da se tega zavedajo.

Kdo je odgovoren za (ne)uspeh otroka v šoli?

Kako naj otrok zgradi pozitiven odnos do šole in kdo igra pri tem ključno vlogo?

Na to vpliva več dejavnikov. To najbolje vidimo, ko opazujemo, kako nastaja negativen odnos otroka do šole:

  • starši otroka strašijo s šolo;
  • pred otrokom govorijo negativno o njegovi učiteljici;
  • otrok ima slabe izkušnje v šoli, bodisi z učiteljem bodisi z drugimi otroki;
  • otrok se ne uči dovolj in zato v šoli ni uspešen itd.

Torej, otrok je v nekem komunikacijskem območju, kjer nanj vplivajo različni dejavniki. Najpomembnejši dejavnik so starši in njihov odnos do šole in učiteljev. Pomembno je, da otrok vidi starše sodelovati z učitelji, pomembno pa je tudi, da se v šoli počuti dobro. Obstajata dva vidika: kako otrok doživlja učitelja in kako misli, da ga doživljajo drugi otroci v razredu. Starši so tisti, ki se morajo pogovarjati z otrokom, da bi opazili spremembe v njegovem vedenju in ugotovili, kaj ga muči. V teh pogovorih bi morali starši otroka podučiti, kako razumeti, koliko je nekaj pomembno in kako se postaviti zase in obnašati v raznih situacijah.

Kaj mislite o današnjem šolstvu? Ali je avtoriteta učiteljev porušena in če je, kdo je kriv za to?

Porušena je avtoriteta staršev. Vse več je staršev, ki smatrajo, da so z otrokom enakopravni partnerji, zato zavračajo biti avtoriteta, želijo se družiti z otrokom, da jih otrok ne kliče mama ali oče, ampak po imenu. Takšni otroci se niso naučili, kaj je avtoriteta in to se prenese tudi v šolo. Šola pa je prvi velik laboratorij, v katerem se morajo otroci dovolj socializirati, da bi se vklopili v družbo, da bi se tako lahko družili z drugimi, da bi nekega dne delali v kolektivu. In potem tisti otroci, ki so neobrzdani in nasilni pridejo v razred in s svojo vsiljeno dinamiko prisilijo učitelje, da se ukvarjajo samo z njimi. V takšnih situacijah je šola nemočna. Starši so na strani otrok, ki se problematično vedejo, ker verjamejo, da je kritiziranje otrokovega vedenja pravzaprav kritiziranje njih kot staršev in njihovega načina vzgoje.

Tukaj so še učitelji, ki nimajo niti najmanj lahkega dela, ki so finančno demotivirani, a jih največ moti to, da jih otroci ne doživljajo kot avtoriteto in da so ob tem nemočni. Spoznavajo resnico, da ne morejo učiti nekoga, ki si tega ne želi. Se pravi, problem je kompleksen, začne se pred šolo in se nadaljuje po šoli. Šola je samo en del.

Kdo je odgovoren za (ne)uspeh otroka v šoli?

Zelo težko je staršem prepoznati, če je njihov otrok enostavno razvajen ali je temperamenten in ima predpogoje, da postane bodoči vodja, če se usmeri v pravo smer. Kako naj se naučijo to razlikovati?

Zagotovo niti en majhen otrok ne pozna razlike med sabo in svojimi željami. Če mu česa ne daste, to doživlja kot zavračanje, kot dokaz, da ga starši nimajo radi. Posamezni otroci se tega ustrašijo, postanejo žalostni in se zaprejo vase, drugi pa protestirajo in postanejo agresivni. Najnovejše raziskave kažejo, da so otrokovi možgani polproizvod in da se bodo razvijali v takšnem obsegu, kot jih bodo starši stimulirali. Torej, vpliv staršev se spreminja v možganske strukture. To se imenuje nevroplastičnost. To v veliki meri jemlje pomen dosedanjim prepričanjem, da je genetika odločilna, da obstajajo prirojeni talenti itd. Ljudje so z opazovanjem živali spoznali, da je genetika zelo pomembna, vendar je otroku potrebnih dvajset let, da odraste in oblikuje svoje možgane.

Otrok se mora naučiti usmerjati svoja čustva, ne glede na to, če je razvajen ali temperamenten. Če se tega ne nauči, bo ostal impulziven in kot tak bo nikakršen vodja – od njega bodo drugi bežali. Da pa bi se otrok naučil nadzorovati in usmerjati svoja čustva in da bo zgradil takšne psihične in možganske strukture, ga morajo starši o tem vztrajno učiti.

Kaj bi svetovali učiteljem in kaj staršem, da bi vzpostavili boljše medsebojno sodelovanje za dobrobit otroka in da bi lahko izkoristil vse svoje potenciale?

Starši morajo razumeti, da se otroci drugače vedejo doma, kjer so sprejeti, se pravi poleg staršev, kot v razredu, na odmoru itd. Zato argument “jaz najbolje poznam svojega otroka” ne drži vedno. Morali bi razumeti, da so učitelji tisti, ki vidijo otroka, ki lahko nekatere stvari pri otroku bolje ocenijo, zato je treba delati skupaj z njimi in najti način, da bi otrok bil uspešen tako pri učenju kot tudi pri socializaciji. Nekoč je obstajal tih družbeni dogovor med učiteljem in staršem o skupnem sodelovanju, vendar tega danes več ni. Zato je dobro, da se učitelji na začetku vsakega leta pogovorijo z vsakim staršem in naredijo jasen “pedagoški dogovor” o ciljih, ki jih mora otrok doseči, pri čemer se tako starši kot učitelji lotijo neke vrste skupnega, partnerskega podviga. Se pravi, sodelovanje in medsebojno upoštevanje sta formula za uspeh.

Zelena učionica

Ocena:
[Skupaj: 7 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor