Igra – vrnite otrokom otroštvo

Če želimo, da imajo naši potomci srečna, uspešna in moralna življenja, jim moramo dovoliti, da se igrajo več, ne manj.

Če nam je kaj mar do naših otrok in bodočih generacij, potem moramo obrniti grozljivi trend, ki smo mu priča zadnjega pol stoletja. Otroštvo moramo vrniti otrokom.

Igra - vrnite otrokom otroštvo

Nekateri ljudje smatrajo, da je nemoralno v znanstvene namene živalskim mladičem odvzeti igro. Vendar pa razmislite o tem: v zadnjih 50 do 60 letih našim otrokom neprestano in vse več odvzemamo igro. V šolah se krajšajo odmori, domačih nalog je vse več in pritisk, da bo otrok uspešen, vedno bolj raste.

V šoli nas ne naučijo reševati življenjskih težav

Kot biopsiholog raziskovalec z doktorskim nazivom sem se v življenju veliko naučil. Precej dober sem pri reševanju težav tako na delu kot tudi v življenju, vendar nima to veliko opraviti z mojo izobrazbo. Študiral sem algebro, trigonometrijo, računanje in druga matematična znanja, ne spomnim pa se, da sem se kdajkoli soočil s problemom, celo pri mojih znanstvenih raziskavah, ki bi zahteval vsa ta znanja. Tiste malo ožje specializirane matematike, ki sem jo potreboval, sem se naučil pri delu.

Pravi problemi, s katerimi sem se srečeval v življenju, so fizični (kako upravljati stroj ali odmašiti wc školjko), socialni (kako dobiti pozornost ženske svojih sanj), moralni (ali naj dam učencu, ki je padel na testu, zadostno oceno zaradi truda) in čustveni (spopadanje z žalostjo, ko je umrla moja prva žena ali ohranjanje prisebnosti, ko sem padel skozi led). Največ težav v življenju se ne more reševati s formulami ali z naučenimi odgovori, kot so tisti, ki se jih učimo v šoli. Težave, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, zahtevajo presojo, modrost in ustvarjalnost, ki jih dobimo skozi življenjske izkušnje. Otroci te izkušnje pridobivajo skozi igro.

Berite tudi:  Igrače in igralni pripomočki, ki jih je dobro imeti doma

Vrnite otrokom otroštvo

Otroška igra in domače naloge nekoč

Jaz sem srečnež. Odraščal sem v Združenih državah Amerike v 50-ih, na vrhuncu obdobja, ki ga zgodovinar Howard  Chudacoff imenuje “zlata doba” proste igre. Nekaj desetletij prej ni bilo več potrebe po otroški delovni sili, odrasli pa še niso pričeli otrokom jemati te novo pridobljene svobode. Šli smo v šolo, a to ni bila tako velika reč, kot je danes. Šolski dan je trajal šest ur, vendar smo imeli v osnovni šoli polurne pavze dopoldne in popoldne in uro odmora za kosilo. Učitelji so nas le od daleč opazovali in še takrat le redko posredovali. Ruvali smo se, vzpenjali na drevesa v bližnjem gozdu, se igrali z noži in pozimi organizirali bitke v kepanju. Nič od tega danes v državnih šolah ni dovoljeno. Ko nismo bili v šoli, smo opravljali nekaj hišnih del in nekateri od nas so delali kot raznašalci časopisa (kar nam je vlivalo občutek odraslosti in nam zagotavljajo lastni denar), vendar smo večino časa bili prosti, da se vsak dan po šoli ure in ure svobodno igramo, prav tako po cele dneve med vikendi in čez celo poletje. Domačih nalog v osnovni šoli nismo poznali, v višjih razredih pa jih je bilo zelo malo. Obstajalo je splošno prepričanje, da otroci potrebujejo veliko prostega časa za igro. Pojdi na naslednjo stran …

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor