Kaj učitelj zares počne?

Kaj učitelj zares počne?

Sem Nina Jelen. Po poklicu sem učiteljica razrednega pouka. Učim na majhni podružnični šoli že skoraj deset let.

Kako me vidi babi: Vse, kar v šoli naredim, je krasno. Rešujem svet.  Sem kot učiteljica iz filma Moje pesmi, moje sanje (celo po tem, ko je nekoč slišala naš pevski zborček, ki sem ga vodila).

Kako me vidi mož: Kot odtujevalko naše skupne lastnine. Precej stvari, ki jih imamo doma, počasi izginejo v šolo. Ni bil preveč srečen, ko je v avtu pod sedežem našel valjar. Kadarkoli zdaj česa ne najde, me vpraša: »Nina, ima sploh smisel, da to iščem?«.

Kako me vidita moji mali punci: Kot mamo, ki se kar naprej igra in nekaj ustvarja (a ob tem dostikrat jamra, da je neprespana in ju sprašuje, kdaj hudiča, mislita začeti ponoči spati). V resnici sta poskusni zajčici. Na njiju preizkušam razne plese, pesmi, razlage, poskuse, ki jih potem izvajam v razredu. Domišljam si, da sta zaradi tega zelo srečni. In upam, da bosta čez 10 let še istega mnenja.

Kako me vidijo prijatelji: Predvsem jih je strah, kdaj in na kakšen način jih bom vpletla v kak svoj nov projekt za otroke.

Kako me vidijo ljudje: Da se v službi igram.

Kako me vidi moj računalnik: Želi si, da bi ga zvečer kdaj pustila pri miru.

Kako vidim sama sebe:  Podobno kot me vidi babi. In mož. In punci in prijatelji. Pa ljudje tudi. Plus računalnik. Ob vsem tem nad svojo glavo dodajam še kup administracije.

Moj najljubši del dneva v službi je zjutraj. V šolo rada pridem uro in pol pred poukom. Takrat so otroci še malo zaspani, krmežljavi, radi se pocrkljajo in so še v mirni fazi. Ki tekom dneva precej hitro preklopi na nemirno fazo.

Takrat začnem dirka tour de šola. V tem času pripravljam stvari za pouk. Prižigam računalnike, projektorje, pripravljam material, dopolnim učne priprave, preverim pošto, včasih se pogovarjam s starši, spijem čaj in mimogrede na skrivaj pojem 5 piškotov, ki jih je spekla kakšna od sodelavk. Potem pa odpredavam o zdravem zajtrku, hehe. Mimogrede, imeti krasne sodelavke je res privilegij. In moje so. Od vseh njih sem se ogromno naučila.

Pouk začnem na tleh – v krogu z otročki. Poigramo se kakšno igro, potem pa: ta-ta-ta – vsak dobi svoje tri velike minute, ko lahko pove, kaj noro dobrega se mu je zgodilo v teh dneh. Večkrat  v smislu: »Šel sem ven, potem pa sem šel not.« Ampak otroci to res potrebujejo. Kako z žarom v očeh pripovedujejo, da so se prejšnji dan naučili skuhati hrenovko. Ali, da so šli z atijem po drva. Ali da so se s sanmi zabili v drevo.

Učim v prvem in drugem razredu. Trudim se, da je pouk razgiban, zanimiv, da delamo praktične stvari, da se učimo preko igre, da plešemo, šivamo, da smo zunaj, da delamo kaj drugačnega, zabavnega. Včasih smo ob tem tiho kot miške, včasih pa se nas sliši do doline (upam, da ne do ravnateljice). In včasih je naš razred temu primerno podoben razredu po naravni nesreči. Takrat se učimo brisanja klopi, pometanja in pospravljanja.

Letos imam v razredu fantka prvošolčka, ki ima sladkorno bolezen. To pomeni, da moramo učiteljice paziti, kako se obnaša njegov sladkor, poskrbeti za pravo hrano, mu dajati inzulin ali v nasprotnem primeru – piškotke. Približno dva tedna sem potrebovala, da sem se naučila skrbeti zanj in približno dva meseca, da sem sprejela to bolezen in da mi ob tem ni bilo več tako zelo hudo. V takšnih situacijah je še toliko bolj pomembno sodelovanje učitelja s starši in fantkova mama je zlata mama. Zlata mama, ki me je prve dva tedna imela vsake pet minut na telefonu. 🙂

Poleg tega, da učim osnovne predmete, učim učence tudi:

  • Da smrkelj do brade ni najbolj estetski modni dodatek.
  • Da na sošolcu ne izvajamo prijema od zadaj s preletom čez hrbet, kot so ga videli v Hulku.
  • Da razred ni dirkalni poligon z ovirami.
  • Da sošolcem in učiteljici ne kihamo direktno v obraz.
  • Da »Pojdimo tiho na malico« ne pomeni enako kot »Odhopsajmo na vaško veselico in zavriskajmo na glas«.
  • Da me medtem ko doživeto, na glavi in z neštetimi pripomočki v rokah razlagam, kako kroži voda, ne zanima, da ima sosedov kuža rojstni dan čez dva dni. Ali kdaj bo malica. Ali telovadba.
  • Da zašpecamo sošolca, kadar naredi kaj hudega. Barvica, ki je narobe obrnjena v puščici, ni tako zelo huda stvar.
  • Da, kadar imaš oblečeno tuniko in greš kakat, je potrebno tuniko dvigniti.
  • Da najpomembnejša stvar v šoli ni to, da si prvi v vrsti. In da za to ni potrebno špikati sošolca med rebra. Vsakič znova. Vsak dan. Trikrat na dan.

Pa da moramo držati skupaj. In spoštovati drug drugega. In se imeti radi. Da čutimo našo razredno skupnost. In da je ta pozitivna.

Sama imam najraje posebne dni. Tisti čas pred novim letom, pust, noč čarovnic … Če pa nam jih manjka, si pa izmislimo narobe dan. In takrat pridemo z nogavicami na ušesih v šolo. Fino je tudi, kadar imamo plavalni tečaj. Tudi tega izvajamo učitelji – tisti, ki smo vaditelji plavanja.

Kadar nimamo roditeljskega sestanka, govorilnih ur ali kakšne prireditve, ki jih imamo na vasi veliko, so popoldnevi namenjeni mojim puncam. Včasih v tem času povsem odmislim šolo, včasih pa ne gre. Včasih te misel na otroka, na pouk, na kaj, kar si povedal učencem, na pogovor s starši povsem okupira.

Če le lahko, delo prestavim na večer, ko punci zaspita. Takrat visim na računalniku, se družim s Pinterestom (trikrat hura za Pinterest 🙂 ), iščem ideje in pišem članke. Ti so večinoma namenjeni otrokom, ki berejo Časoris – spletni časopis in tam se prelevim v Tršico Nino, kjer se delam, da sem požrla vso pamet na svetu.

Učitelj šole nikoli zares ne odmisli. Še na počitnicah si ogledujem, kako so okrašene šole po svetu in si zapisujem, kaj vse bom poročala učencem. In pišem članke. Kar je nujno, ker brez njih bi se svet ustavil. 🙂

Najlepši trenutki v službi so takrat, :

  • Ko učenci že ob prvi razlagi vse razumejo.
  • Ko učencu, ki je imel težave z razumevanjem, kar naenkrat zasveti žarnica nad glavo. Trenutek za najlepšo fotografijo, prisežem!
  • Ko vidiš njihov napredek.
  • Ko naredijo nekaj, kar si samo mičkeno upal, da jim bo nekoč uspelo.
  • Ko vidiš, kako zažarijo, ko jim poveš, da si ponosen nanje.
  • Ko učna ura res uspe. Ko je zabavna, drugačna, zanimiva, ko učenci hočejo še. Takrat kar po zraku odhopsaš domov.
  • Ko čutiš, da te imajo otročki radi in da ti zaupajo. In ko te pogrešajo, ko te ni.
  • Ko učenka, ki sem jo učila pred desetimi leti, pove, da me je imela strašno rada. Se pa ne spomni, kako mi je takrat naredila takšno frizuro, da sem morala po tej operaciji nujno k frizerju.

In jaz, učiteljica, sem del vsega tega!

Ni pa vedno lahko. Včasih ti dokumentacija ne pusti dihati. In včasih s starši ne najdeš istega jezika. In včasih je treba poiskati sto in eno pot, da lahko pomagaš kakšnemu otroku. Pri učenju, umiritvi ali iskanju samega sebe. In včasih bi se zvečer raje stiskal k svojim domačim, ki mirno smrčijo, kot pa se družil z računalnikom.

Ampak vse to je vredno. Ker »en otrok, en učitelj, ena knjiga in eno pero lahko spremenijo svet!« Malala Yousafzai. Upam, da tudi jaz malo spreminjam svet na lepše.

Torej, kaj učitelj zares počne? Rad ima svoje otroke. In zato ima rad svoj poklic.  

Nina Jelen

Ocena:
[Skupaj: 33 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor