Kako lahko kričanje škoduje in kako lahko prenehamo

Kako lahko kričanje škoduje in kako lahko prenehamo

Vsakemu staršu se je že kdaj zgodilo, da je zaradi otroka izgubil živce. Celo raziskovalci pravijo, da je kričanje na otroke v porastu. Skoraj vsak starš izgubi kontrolo in vsake toliko časa zakriči na svoje otroke. Kaj pa, če se to dogaja prepogosto?

Raziskovalci sumijo, da starši vedno pogosteje kričijo na otroke. Staršem se je prepovedalo tepsti svoje otroke in tako svojo jezo in frustracijo sproščajo skozi vpitje. Trije od štirih staršev vpijejo, kričijo ali se derejo na svoje otroke in najstnike vsaj enkrat mesečno, v povprečju zaradi slabega vedenja ali ker so jih preprosto razjezili, kaže raziskava. V porastu pa so nasveti terapevtov in starševskih svetovalcev o tem, kako to škoduje otroku in kako se temu izogniti.

Ni narobe, če kdaj dvignete svoj glas. Glasno predelovanje problema lahko pritegne pozornost nanj, ne da bi s tem koga prizadeli. Na primer: »Komaj sem dobro pomila tla po kuhinji, pa so že prekrita z blatnimi stopinjami.«

Vpitje je škodljivo in nevarno takrat, ko ta postane osebni napad na otroka ali zmerjanje in iskanje krivde v otroku s stavki, kot so »Zakaj si tega nikoli ne zapomniš?« ali »To vedno storiš narobe!«

Veliko staršev izgubi kontrolo, ker otrokovo grdo obnašanje ali uporništvo jemlje osebno. Počutijo se napadene ali pa so prepričani, da so otrokova dejanja znak njihove popustljive vzgoje. Starš, ki ga otrokova negativna čustva presenetijo in ga pretirano vznemirijo, se bo ob vsakem novem izbruhu počutil bolj nemočnega in frustriranega. Ta vzorec, rečemo mu tudi »poplava čustev«, v trenutku povzroča poslabšanje odnosa z otrokom, onemogoča starševsko sposobnost reševanja problema in spodbuja čustveni odziv, kot je vpitje.

Najstniki, katerih starši uporabljajo »grobo verbalno discipliniranje«, kot so vpitje in žaljivke, bodo veliko verjetneje kasneje imeli vedenjske težave in kazali simptome depresije, pravi raziskava iz leta 2013, ki je bila opravljena med 976 mladostniki in njihovimi starši. Študijo je vodil Ming-Te Wang, profesor asistent psihologije in izobraževanja na Pittsburški univerzi.

Veliko staršev izgubi nadzor nad sabo, ker jemljejo otroško neubogljivost osebno. Kaj lahko pomaga? Naučite se prepoznati opozorilne znake svojega telesa, imejte starosti primerna pričakovanja od svojega otroka, dajte si čas pri dnevnih rutinah, da se lahko spopadete z nepričakovanimi situacijami.

Druga študija omenja, da ima vpitje na otroke lahko celo hujše posledice, kot če bi otroka tepli. Osemletniki, na katere so starši kričali, imajo manj zadovoljive partnerske odnose pri 23-ih letih. Ta študija je potekala 15 let, vodila pa jo je Stephanie Parade,  asistentka profesorica psihiatrije in človeškega vedenja na univerzi Brown. »Starši, ki vpijejo na svoje otroke, bodo zlahka zamudili priložnost, da bi jih naučili, kako regulirati svoja čustva,« še pojasnjuje.

Tudi pretepanje je nekaj, kar vodi k slabim odnosom v odrasli dobi, ampak je bila situacija popravljena, če so ob drugih priložnostih starši otroke pohvalili. Vpitje pa se s starševsko toplino ne izbriše. Negativne strategije reševanja problemov, ki se jih otroci naučijo, ko njihovi starši vpijejo nanje, lahko ostanejo z njimi vse do odrasle dobe, lahko še preberemo v študiji, objavljeni leta 2012 v reviji Zakon in družina. Otroci lahko tudi od drugih pričakujejo, da se bodo do njih vedli negativno in bodo podzavestno izbrali partnerje, ki bi počeli ravno to, kar od njih pričakujejo.

»Kričanje je v 90 odstotkih način, s katerim naredimo največ škode,« pravi Julie Ann Barnhill, predavateljica in avtorica knjige She’s Gonna Blow!,  knjige o starševski jezi. Barnhillova pravi, da je na svoje otroke kričala enkrat do trikrat na teden v predšolskem obdobju. Odločila se je za svetovanje in se naučila nadzorovati svojo jezo in od takrat naprej je vzgajala svoje otroke veliko mirneje, bolj pozitivno, te tehnike pa sedaj uči tudi druge starše na svojih predavanjih in delavnicah.

Starši se lahko naučimo prepoznati znake pred izbruhom in se pomiriti, da do tega ne pride. Opozorilni znaki lahko vključujejo: stiskanje v grlu ali prsnem košu, plitko ali pospešeno dihanje, stiskanje pesti ali zob, negativna čustva ali občutki splošnega vznemirjenja.

Ena od strategij: globoko dihanje, vizualizacija pozitivne situacije, štetje do 10 ali zapustitev sobe vam lahko pri tem zelo pomaga. Barnhillova priporoča prakticiranje pomirjevalnih misli, kot so »imam slab dan, ampak če postanem jezen/jezna bo vse skupaj le slabše.«

Organizirajte si dan tako, da vam po opravilih ostane nekaj manevrskega prostora za reševanje  nenapovedanih situacij, kot sta, recimo, polito mleko ali izgubljena jopica. Če imamo po večerji vsaj 20 minut časa za pospravljanje, se bomo s tem veliko bolj verjetno spopadli mirno.

Če se naučimo začeti stavke z  »jaz« namesto s »ti«, nam to lahko pomaga spremeniti jezni napad v učenje. Povejte, kaj vam ni bilo všeč in nato dodajte še, kaj bi raje videli drugače.

Starši lahko izbruh obrnejo v priložnost, da se učijo skupaj s svojimi otroki in jih vključijo v iskanje rešitev za nastalo težavo. Opravičilo lahko potem popravi odnos po izbruhu in prikaže pozitiven vzor.

Veliko staršev izbruhne, ker ima nerealna pričakovanja – kot je, recimo, pričakovanje, da dvoletnik ne bo poskušal premikati starševskih mej. Otrokom govorimo, naj se vedejo letom primerno, kar pa v resnici tudi počnejo. Ko od otrok ne bomo več pričakovali, da bodo popolni ali skoraj popolni, bodo naše starševske frustracije pomirjene. Tako lahko otrokovo napako razumemo le kot priložnost za učenje.

Starši brez težav izbruh jeze spremenijo v priložnost za učenje, s tem ko svoje otroke vključijo v iskanje rešitev. Počakajmo na miren trenutek in šele potem se z otrokom pogovorimo o pravilu, ki ga je prekršil. Nato pa otroku ponudimo možnost, da razmisli o tem, kako bi lahko naslednjič ravnal drugače. S tem, ko otroku ponudimo možnost, da sam predlaga rešitev, ga hkrati tudi učimo, kako se probleme rešuje.

Opravičevanje lahko pomaga zakrpati odnos po izbruhu, pravi Barnhillova. Svojo hči, najstnico, je poklicala na stran in se opravičila za vse eksplozivne incidente v predhodnih letih. »Prav spomnim se, kako sem stala pred tvojim obrazom in se drla nate. Res mi je žal, moja zlata punčka,« ji je rekla.

Njena hči Kristen, ki ima sedaj 25 let, je poročena in študira magisterij iz socialnega dela, pravi, da se niti ne spomni, da bi njena mama kaj veliko vpila v času njenega otroštva. Ampak prizna, da so jo te mamine besede spravile v solze. »S tem mi je pokazala, da ji ni vseeno za moja čustva,« je še povedala.

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor